id
stringlengths 1
247
| query
stringlengths 1
24.6k
| document
stringlengths 20
115k
|
|---|---|---|
Vire | Vire | Vire je lahko:
Vire, naselje in občina v francoskem departmaju Calvados,
Vire-sur-Lot, naselje in občina v francoskem departmaju Lot,
Vire, reka v Normandiji. |
Sully Prudhomme | Sully Prudhomme | Sully Prudhomme (s polnim imenom René François Armand Prudhomme), francoski filozof, pesnik, esejist in nobelovec, * 16. marec 1839, Pariz, Francija, † 6. september 1907, Châtenay-Malabry.
Prudhomme se je sprva izučil za strojnika, vendar je kasneje postal filozof in se na koncu bolj posvetil pesništvu. Leta 1901 je postal prvi dobitnik Nobelove nagrade za književnost. Ta odločitev podeljevalca je sprožila precej začudenja kritiške javnosti in nekaj protestov, saj so vsi pričakovali, da jo bo prejel Tolstoj, ki je veljal za največjega živečega literata. Prudhommeovo delo velja danes za povprečno in je v nasprotju s Tolstojevim praktično pozabljeno, a je na prelomu stoletja veljalo za manj radikalno, kar je bilo bolj pogodu tradicionalistični komisiji. Poleg tega je imel Prudhomme močno podporo Académie française. |
Sully Prudhomme | Sully Prudhomme Poezija | Stances et poèmes, 1865.
Les épreuves, 1866.
Les solitudes: poésies, A. Lemerre (Paris), 1869.
Les destins, 1872.
La France, 1874.
Les vaines tendresses, 1875.
Le Zénith (pesem), objavljena v zborniku Revue des deux mondes, 1876.
La justice (pesem), 1878.
Poésie, 1865-88, A. Lemerre, 1883-88.
Le prisme, poésies diverses, A. Lemerre (Paris), 1886.
Le bonheur (pesem), 1888.
Épaves, A. Lemerre, 1908. |
Sully Prudhomme | Sully Prudhomme Proza | Œuvres de Sully Prudhomme (poezija in proza), 8 knjig, A. Lemerre, 1883-1908.
Que sais-je? (filozofija), 1896.
Testament poétique (eseji), 1901.
La vraie religion selon Pascal (eseji), 1905.
Journal intime: lettres-pensée (dnevnik), A. Lemerre, 1922. |
Andrija Hebrang mlajši | Andrija Hebrang mlajši | Andrija Hebrang mlajši, hrvaški politik in zdravnik, * 27. januar 1946, Beograd.
Med letoma 1990 in 1992 je bil minister za zdravstvo in socialno skrb Republike Hrveške (drugi mandat je bil v letih 1993-1998 in tretji med letoma 2003 in 2005), leta 1998 je bil minister za obrambo Republike Hrvaške; v tretjem mandatu zdravstvenega ministra je bil tudi podpredsednik Vlade Republike Hrvaške. |
U-462 | U-462 | U-462 je bila nemška vojaška podmornica Kriegsmarine, ki je bila dejavna med drugo svetovno vojno. |
U-462 | U-462 Zgodovina | Podmornica je bila potopljena 30. julija 1943 v spopadu z britanskim letalom in slopi HMS Wren (U 28), HMS Kite (U 87), HMS Woodpecker (U 08), HMS Wild Goose (U 45) in HMS Woodcock (U 90); umrl je en član posadke in preživelo jih je 64. |
Baltimore Orioles | Baltimore Orioles | Baltimore Orioles je poklicna bejzbolska ekipa iz Baltimora v Marylandu. Zasedba kluba igra v Vzhodni diviziji Ameriške lige v Glavni bejzbolski ligi. Kot ena izmed ustanovnih članic Ameriške lige je leto 1901 delovala v Milwaukeeju pod imenom Milwaukee Brewers, kasneje pa se je preselila v St. Louis, kjer je postala St. Louis Browns. Po 52 let slabih rezultatov v Missouriju se je leta 1954 preselila v Baltimore, vzdevek Orioles pa je prevzela kot poklon uradni ptici zvezne države Maryland. Ime Baltimore Orioles je predtem že nosilo moštvo, ki je kasneje postalo New York Yankees, ter moštvo iz Ameriške lige 19. stoletja, ki je kasneje razpadlo. Vzdevka moštva sta The O's (O-ji) in The Birds (Ptiči). |
Baltimore Orioles | Baltimore Orioles Upokojene številke | Ekipa običajno upokojuje številke igralcev le takrat, ko je igralec ekipe izvoljen v Hram Slavnih, a je po smrti nekaterih igralcev začasno prepovedala nošnjo nekaterih številk. Do sedaj je upokojila naslednje številke:
Opomba: Številki Cala Ripkena starejšega (7) in Elroda Hendricksa (44) še nista bili upokojeni, a je ekipa po smrti omenjenih igralcev začasno prepovedala nošnjo njunih številk (do danes ju v dresu moštva za njima ni nosil še nihče)
Številka Jackieja Robinsona je upokojena širom Glavne bejzbolske lige |
Baltimore Orioles | Baltimore Orioles New York Yankees | Največji rival moštva je klub New York Yankees. Odkar moštvo domuje v Baltimoru, je v 958 tekmah proti ekipi iz New Yorka zmagalo na 427 tekmah, izgubilo pa na 528-tih. |
Baltimore Orioles | Baltimore Orioles Boston Red Sox | Prav tako se Baltimorčani ne razumejo z ekipo Boston Red Sox. V 948 tekmah so zmagali na 431 in izgubili na 517 tekmah. |
Baltimore Orioles | Baltimore Orioles Washington Nationals | Gorečemu rivalstvu z bližnjim moštvom Washington Nationals v angleščini pravijo »The Beltway Series«. Na sezonski ravni so medsebojno serijo trikrat osvojili Baltimorčani, trikrat Washingtončani, enkrat pa je bila izenačena. |
Podine | Podine | Podine so naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod mesto Šibenik Šibeniško-kninske županije. |
Dakota Johnson | Dakota Johnson | Dakota Mayi Johnson, ameriška filmska igralka in fotomodel, * 4. oktober 1989.
Dakota je hči filmskih igralcev Melanie Griffith in Dona Johnsona. Prvo vlogo je odigrala v komični drami Crazy in Alabama (1999) skupaj z materjo. Leta 2006 je bila izbrana za Miss Golden Globe. |
Nika Fleiss | Nika Fleiss | Nika Fleiss, hrvaška alpska smučarka, * 14. december 1984, Brežice |
Nika Fleiss | Nika Fleiss Športna kariera | S smučanjem je začela pri treh letih. Tekmovala je na otroških dirkah (Topolino Award, Italija), dvakrat osvojila Pokal Loka (Slovenija) v slalomu in nagrado Pinochio (Italija) v slalomu in veleslalomu. Večkrat se je poškodovala. Prvič je nastopila na Svetovnem smučarskem pokalu 27. oktobra 2002 v Söldnu. Za Hrvaško je nastopila na zimskih olimpijskih igrah 2002 v Salt Lake Cityu, Utah, ZDA, kjer je osvojila 12. mesto, in na Zimskih olimpijskih igrah leta 2006 v Torinu. Na Svetovnem prvenstvu v St. Moritzu v Švici 2003 je osvojila 8. mesto v slalomu, na Svetovnem prvenstvu v Santa Caterini je leta 2005 dosegla 10. mesto. Njen najboljši rezultat je 6. mesto v Lenzerheideju v Švici leta 2005. Istega leta je na Hrvaškem smučišču Sljeme zasedla 8. mesto in na svetovnem prvenstvu v Santa Caterini (Italija) deseto mesto. Leta 2005 je bila v Samoboru razglašena za športnico leta. Zaradi poškodb in zdravstvenih težav je izpustila sezono 2006/2007. Aprila 2010 so jo zaradi slabih rezultatov v zadnjih sezonah izključili iz A ekipe, po tej odločitvi se je umaknila iz smučanja.
Decembra 2009 se je v Samoboru poročila z nekdanjim francoskim smučarjem Michelom Lucatellijem. |
Nika Fleiss | Nika Fleiss Nadaljnja kariera | Po zaključeni karieri profesionalne smučarke se je zaposlila kot vodja komunikacij v Hrvaški smučarski zvezi. Ustanovila je svojo agencijo za odnose z javnostjo, kjer komunicira s sponzorji, organizira športne dogodke in skrbi za športnike. Za ime PR kliNika se je odločila, ker asociira na pomoč in na njeno ime. Delala je tudi kot zunanja novinarka in športna komentatorka na hrvaški televiziji. |
Charles Leslie Richardson | Charles Leslie Richardson | Sir Charles Leslie Richardson, britanski general, * 11. avgust 1908, † 7. februar 1994.
Med letoma 1972 in 1977 je bil glavni kraljevi inženir. |
Hallov pojav | Hallov pojav | Hallov pojav je nastanek električne napetosti med stenama tokovodnika, ki ga postavimo v magnetno polje.
Če teče električni tok po vodniku v magnetnem polju, se nabiti delci gibljejo in nanje deluje magnetna sila.
Zaradi te sile se nabiti delci kopičijo na eni strani vodnika, primanjkljaj teh nabitih delcev na nasprotni strani
pa povzroči da se tam zberejo delci nasprotnega naboja in zato nastane električno polje v vodniku.
Ustvari se neka napetost - Hallova napetost, katero lahko merimo in na podlagi jakosti Hallove napetosti
lahko izračunamo gostoto magnetnega polja v kateri eksperiment poteka.
U
=
k
∗
B
{\displaystyle U=k*B}
U - Hallova napetost,
k - koeficient sonde Hallovega merilnika,
B - gostota mag.polja |
Poročnik korvete (Slovenska vojska) | Poročnik korvete (Slovenska vojska) | Poročnik korvete je najnižji pomorski častniški vojaški čin v uporabi v Slovenski vojski (SV). Poročnik korvete je podrejen poročniku fregate. Pomorski čini Slovenske vojske (in s tem tudi ta čin) so bili uvedeni leta 1995. Z reformo činovnega sistema leta 2002 je čin postal najnižji čin, saj je bil do takrat drugi najvišji čin, nadrejen činu podporočnika.
Čin je enakovreden činu poročnika, ki ga uporabljajo častniki pehote oz. vojnega letalstva; do leta 2002 je bil čin enakovreden činu poročnika. V skladu s Natovim standardom STANAG 2116 čin spada v razred O-1. |
Poročnik korvete (Slovenska vojska) | Poročnik korvete (Slovenska vojska) Oznaka | Prvotna oznaka čina (1995-2002) je bila ista kot oznaka poročnika, le da je namesto lipovega lista imela sidro.
Z reformo leto 2002 je bila uvedena nova oznaka čina, ki je sestavljena iz širokega traku s pentljo. |
Poročnik korvete (Slovenska vojska) | Poročnik korvete (Slovenska vojska) Zakonodaja | Poročnike korvete imenuje minister za obrambo Republike Slovenije na predlog načelnika Generalštaba Slovenske vojske.
Vojaška oseba lahko napreduje v čin poročnika korvete po končanju Šole za častnike Slovenske vojske.
Ob povišanju poročnik korvete prejme tudi mali nož Slovenske vojske. |
Pietizem | Pietizem | Pietizem je protestantsko gibanje v 17. in 18. stoletju, usmerjeno proti hladnemu, racionalnemu pojmovanju krščanstva. V praksi je oznanjalo živo, čustveno pobožnost in dejavno ljubezen do bližnjega.
Pietisti so imeli v svojem programu tudi pomoč slovanskim narodom (Srbom, Čehom, Moravcem, Slovencem) pri utrjevanju pobožnosti z literaturo .
|
Claude M. Kicklighter | Claude M. Kicklighter | Claude Milton »Mick« Kicklighter Sr., ameriški general, * 22. avgust 1933, Glennville, Georgija, ZDA. |
Claude M. Kicklighter | Claude M. Kicklighter Odlikovanja in nagrade | Leta 1995 je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije z naslednjo utemeljitvijo: »za zasluge v dobro slovenskemu narodu ob 50 letnici zmage nad nacifašizmom ter za krepitev prijateljstva med ZDA in Republiko Slovenijo«. |
Oviedo | Oviedo | Oviedo (španščina [oˈβjeðo]; asturijsko Uviéu [uˈβjeʊ]) je glavno mesto kneževine Asturije na severu Španije in upravno in trgovsko središče province. To je tudi ime občine, ki vsebuje mesto z okoli 220.000 prebivalci. Oviedo je približno 24 km jugozahodno od Gijóna in 23 km južno od Avilésa, oba ležita ob obali Biskajskega zaliva. Bližina Ovieda do oceana, ki je manj kot 30 kilometrov, v kombinaciji z dvignjenim položajem z območji mesta, ki so več kot 300 metrov nad morjem, povzroča, da ima mesto morsko podnebje, čeprav ni na sami obali. |
Oviedo | Oviedo Zgodovina | Kraljevina Asturija se je začela leta 720 z vstajo vizigotskega aristokrata Pelagija (685–737) proti muslimanom, ki so takrat zasedli večino Iberskega polotoka. Mavrska invazija, ki se je začela leta 711, je prevzela nadzor nad večino polotoka, vse do upora Pelagija v severnih gorah. Nastalo kraljestvo Asturija, ki je bila v ekonomsko revni regiji Iberija, so muslimani v veliki meri ignorirali. Leta 720 je bilo območje, kjer je zdaj Oviedo, še vedno nenaseljeno.
Rečeno je, da sta dva meniha, Máximo in Fromestano (latinsko Maximus et Fromestanus), ustanovila mesto leta 761. To naselje naj bi kmalu zaključili z izgradnjo majhne cerkve, posvečene svetemu Vincentu iz Zaragoze. Oviedo je bil ustanovljen na nenaseljenem pobočju, brez vizigotskih ali rimskih temeljev, preden je postal asturijsko mesto. Po Pelagiju, ki je umrl leta 737, je Alfonz I. Asturijski (739–57) ustanovil rodbino, ki je vladala do leta 1037. Asturijsko kraljestvo je bilo sovražno z južno mavrsko Španijo. Leta 794 je Oviedo opustošil in oropal kalif Hisham I. Cordobski v eni izmed svojih številnih kampanj proti krščanskim kraljestvom.
Kralj Alfonz I. naj bi »vzpostavil celoten red Gotov, kakršen je bil v Toledu, toliko v cerkvi kot v palači«. Namen z Oviedom je bil oblikovati mesto podobno kot pri Vizigotskem Toledu. Ko so se kralji naselili v Oviedu, so prevzeli kar največ arhitekturnega sloga in podob Toleda. Tudi s tem v mislih Oviedo ni bil nujno podoben stari vizigotski prestolnici. Namesto tega cerkve in zgradbe Ovieda sledijo pozni provincialni rimski tradiciji. Ker je bila Asturija v tistem času kmetijsko revno območje Španije, je obseg stavb precej impresiven.
Bogata arhitekturna tradicija Ovieda se je začela s kraljem Fruelom I. (757–768). Asturijski kralj Fruela I., četrti med asturijskimi monarhi, je bil prvi odločen promotor mesta, kar lahko priča njegova gradnja palače in bližnje cerkve. To cerkev je kasneje obnovil Alfonz II. Oviedo dolguje poznejšemu kralju Alfonzu II. ustanovitev kot glavno mesto in vladajoči sedež zaradi selitve dvora iz Pravije in oblikovanja romarske poti v Santiago de Compostela, pomembnega dogodka v zgodovini Ovieda, cerkev posvečena Odrešeniku, stolnica San Salvador in kraljeva palača so tvorili jedro Ovieda. V času vladavine Alfonza II. je bila zgrajena tudi cerkev San Julian de los Prados, ki je ena najbolje ohranjenih asturijskih cerkva. Naslednik Alfonza II., Ramiro I. (842–850), je nadaljeval gradnjo. Zgradil je dve stavbi, cerkev Santa Maria del Naranco in San Miguel de Lillo. Cerkev Santa Maria de Naranco je bila prvotno palača Ramira I., kasneje pa se je spremenila v cerkev. Do takrat je bil dvor osredotočen na Oviedo, ki je bil glavna kraljeva rezidenca. Ta dvor so nadzorovali pripadniki asturijskega plemstva.
Osemletni mandat Ramira I. (842–850) je bil neprijeten, soočil se je z upori grofov v palači. Prvi upor proti Ramiru I. je vodil Alroitus, drugi upor pa Piniolus. Oba upora sta bila neuspešna pri odstranitvi Ramira I. Ti upori so bili, ker je morda Ramiro I. svojo palačo zgradil v gorah, ki obdajajo Oviedo, verjetno stran od nasilja. V 9. stoletju je bilo v Oviedu običajno lastninsko pravo v rimskem slogu. Dokumenti iz 9. stoletja kažejo tudi na majhne aristokracije po vsem kraljestvu, pa tudi na veliko prisotnost posestnikov kmetov.
Po vladavini Ramira I. je na oblast prišel Ordoño I. (850–866) kot dedič asturijskega kralja po očetu in sinu. Ordoño I. je bil prvi kralj, ki se je razširil proti jugu na arabsko ozemlje. 27. maja 866 po smrti Ordona I. so poskušali prevzeti prestol uzurpatorji. Naslednji kralj Alfonz III. (866–910), ki je bil takrat star trinajst let, se je zatekel v Kastiljo, dokler njegovi privrženci niso ubili uzurpatorja.
Prispevki Alfonza III. pri gradnji stavb niso tako dobro dokumentirani kot prispevki Ramira I. ali Alfonza II. Kronika Alfonza III. niti kronika Albelda ne omenja nobene stavbe, ki bi jo ustvaril,. Leta 882 so truplo kordobskega mučenika Evlogija poslali v Oviedo. To je pomenilo diplomatsko darilo emirja Mohameda I. (852–886). Evlogija so usmrtili leta 859. Telo je verjetno spremljala Eulogijeva knjižna zbirka. V 16. stoletju so v knjižnici stolnice v Oviedu odkrili edini rokopis Eulogijevih spisov. Tu so ga enkrat kopirali, preden je popolnoma izginil iz knjižnice. Po ofenzivi leta 881 proti omajadski vojski se je Alfsonz III. vrnil v Oviedo, da bi obnovil cerkve. Takrat je zgradil eno ali več palač. Kronika Albelda in kronika Sampira vežeta zmage Alfonza III. v bitki z njegovim programom gradnje cerkve v Oviedu. Leta 908 je Alfonz III. naročil križ iz zlata in draguljev, ki naj bi vseboval križ, ki ga je nosil Pelagij I. v Covadongi. Ta "križ zmage" je v Camara Sancta v stolnici v Oviedu. Vendar pa nedavna analiza lesenega križa s carbon14 kaže, da ni bil starejši od zlatega ohišja, ki je bilo narejeno za obdajanje križa. Naročilo ohišja nam pokaže interes Alfonza III. za ohranitev legende o Pelagiju I.
Proti koncu vladavine se je Alfonz III. soočil s številnimi izzivi. Leta 901 je prerok po imenu Alhaman vodil "veliko vojsko muslimanov" in poskušal zavzeti Zamoro. Da bi k temu dodali, se je Alfonzov brat Vermudo uprl v Astorgi. Njegovi sinovi so izvedli več poskusov in ga strmoglavili; umrl je v Zamoru. Njegovo telo so odpeljali v Oviedo na pokop.
Selitev kraljevega dvora v León, po smrti Alfonza III., 'Velikega', povezuje življenje mesta z relikvijami, shranjenimi v stolnici in mimohodom romarjev, ki obiščejo El Salvador in nadaljujejo pot do Santiago de Compostela. Kralji so po spremembi vse manj časa preživeli v Oviedu in več časa na bogatih ravnicah reke Duero. León je bil zgrajen po tem ko je postal glavno mesto in je sčasoma gradbeno presegel Oviedo.
V 12. stoletju je številne kraljeve listine izdelal škof Pelayo de Oviedo, el fabulador ("pravljičar"). Ker je bilo v Kraljevini Asturiji malo pregledov notranjega knjigovodstva, so bile takšne akcije v kraljestvu običajne. Ko so izvirni dokumenti zbledeli, so jih prepisali na kartuše in pogosto s spremembami, ki so ustrezale potrebam tistih, ki so dokumente kopirali. Najbolj očiten primer je v Liber Testamentorumu, ki ga je leta 1109. sestavil škof Pelayo de Oviedo. Ta dokument je vseboval številne potrditvene in lastninske pravice stolnice Oviedo s strani asturijskih in leonskih kraljev. Škof Pelayo je imel za tem namen poskušati pridobiti neodvisnost svojega sedeža od nadškofa Toleda ali Santiaga, pa tudi promovirati Oviedo kot romarsko destinacijo. Po besedah Sáncheza-Albornoza je »On (škof Pelayo) vedno, vedno, vedno ponareja«. Domneva se, da škof Pelayo nikoli ni storil ponaredka za svojo korist, ampak predvsem za promocijo cerkve Oviedo.
Naslednja stoletja (12. – 16.) so bila priča razvoju srednjeveškega mesta, katerega obrisi so ohranjeni še danes, gradnji mestnega obzidja, uničujočem požaru, ki je nastal na božični večer leta 1521 in akvadukta Los Pilares, zgrajenega za oskrbo mesta z vodo v 16. stoletju.
Ustanovitev Umetniške šole (Univerza v Oviedu) Fernanda de Valdésa Salasa v začetku 17. stoletja je Oviedo odprla postopni urbani širitvi. Nadaljnji zagon je bilo v 18. stoletju regionalno plemstvo in gradnja izjemnih palač; v 19. stoletju z industrijsko rastjo in primestnim razvojem ulice Uría in nazadnje v 20. stoletju z upravnim in komercialnim razvojem.
Oktobra 1934 je prišlo do levičarskega upora proti konservativni vladi s sedežem v več mestih. V Asturiji so se boji razvili v majhno, kratkotrajno državljansko vojno: stavka asturijskih rudarjev leta 1934. 50.000 delavcev, večinoma rudarjev, se je oborožilo z dinamitom in po težkih bojih zavzelo Oviedo. Nadzirali so arzenal s 30.000 puškami in mitraljezi. Načelnik generalštaba vojske, general Francisco Franco, je poslal vojake, ki so premagali upornike po hudih uličnih bojih, v katerih je bilo ubitih 3000 upornikov in 7000 ranjenih. Stolnica je bila močno poškodovana, kapelo iz osmega stoletja pa so razstreli. Po tem je krožilo veliko lažnih zgodb.
Obleganje Ovieda leta 1936 je bil nepozaben dogodek v španski državljanski vojni. Vojaški garnizon se je povečal v podporo nacionalističnemu državnem udaru in zdržal tri mesece obleganja improviziranih republikanskih sil do razbremenitve leta 1937.
Santa María del Naranco (predromansko svetišče)
San Julián de los Prados (predromansko svetišče)
San Miguel de Lillo (predromansko svetišče)
Stolnica San Salvador (ustanovljena leta 781), in kip La Regenta
Cerkev San Isidoro El Real
Samostan San Pelayo
Stavba ob Plaza de La Escandalera |
Oviedo | Oviedo Geografija | Oviedo je v središču Asturije med rekama Nalón in Nora. Na severu ležita občini Las Regueras in Llanera, na jugu Mieres in Ribera de Arriba, na vzhodu Siero in Langreo ter na zahodu Grado in Santo Adriano. Nadmorska višina Ovieda je med 80 in 709 metri. Mesto pred močnim vetrom ščitijo Monte Naranco na severu in Sierra del Aramo na jugu. Središče mesta je precej hribovito. |
Oviedo | Oviedo Podnebje | Podnebje Ovieda je zmerno oceansko (Cfb v Köppnovi podnebni klasifikaciji). Podnebje je zelo podobno sosednjemu mestu Gijónu, majhna nihanja so le zaradi višje nadmorske višine in lokacije v notranjosti. Najtoplejši mesec v Oviedu je avgust s povprečno najvišjo vrednostjo 23,3 ° C. Središče mesta je na nižji nadmorski višini od vremenske postaje, zato je vse leto nekoliko milejše. Zaradi obmorskega položaja so zime veliko milejše kot v celinski Španiji, na primer v prestolnici Madrida, vendar so poletja seveda precej manj vroča kot v notranjosti. Poleti obstaja rahla tendenca sušenja, čeprav veliko manj pomembna kot na drugih območjih Španije. |
Oviedo | Oviedo Gospodarstvo | Gospodarstvo je močno odvisno od storitvenega sektorja, saj je v središču mesta veliko poslovnih stavb. Status Ovieda kot upravnega središča province in avtonomne skupnosti podpira veliko število delovnih mest v javni upravi. Proizvodni sektor, ki ostaja pomemben v tem delu Španije, v samem Oviedu ni razširjen, vendar je pomembnejši v sosednjih občinah Siero in Llanera, ki ležita severno od mesta, med Oviedom in Gijonom. |
Oviedo | Oviedo Arhitektura | Oviedo ima zelo bogato arhitekturno zgodovino z mnogimi stavbami iz zgodnjega srednjega veka. Mnogi gradbeni projekti so bili izvedeni v času vladavine Alfonza II. (791-842) in Ramira I. (842-850). Prispevki Alfonza III. niso tako dobro dokumentirani.
Alfonz II. je menda zgradil štiri cerkve, eno posvečeno Kristusu Odrešeniku, Blaženi Devici Mariji, svetem Tirzu ter svetima Julijanu in Bazilisu. O cerkvah, posvečenih Odrešeniku, Devici Mariji in svetem Tirzu, je malo sledi. Cerkev San Salvador, ki je bila posvečena Odrešeniku, je verjetno pod stolnico v Oviedu. Cerkev Santa Maria de la Corte, ki je bila posvečena Devici Mariji, je bila porušena leta 1702. Kar zadeva svetega Tirza, cerkev, posvečena njemu, danes obstaja kot cerkev San Tirso. Domneva se, da je Alfonz II. zgradil le steno in tri svetlobna okna, večina preostale cerkve je iz 14. stoletja. Najbolje ohranjena cerkev, zgrajena v času Alfonza II. je bila San Julian de los Prados.
Dve stavbi naj bi bili zgrajeni v času vladavine Ramira I., ena je bila cerkev posvečena Devici Mariji, druga pa palača. Ti sta bili zgrajeni tik pred Oviedom, na Monte Lignumu. Zdi se, da je bila cerkev Santa María del Naranco prvotno palača, kasneje pa je bila preurejena v cerkev. Cerkev ima v tistem času netipičen tloris drugih cerkva, verjetno zato, ker naj bi vseboval prestolno sobo za kralja. Druga cerkev, zgrajena v času Ramira I., je bila San Miguel de Lillo.
Kronika Albelde, eden od primarnih virov, ki so uporabljeni za ugotavljanje, kateri kralj je naročil katero stavbo, sega le do leta 883. Zaradi tega gradnje, ki so bile izvedene v času kralja Alfonza III., niso bile dokumentirane.
Sledi seznam pomembnih arhitekturnih znamenitosti v Oviedu:
Stolnica San Salvador, je bila postavljena leta 1388 nad prejšnjo cerkvijo, ki je bila ustanovljena v 8. stoletju. Prvotno cerkev je zgradil Fruela I. (757), nato pa jo je dokončal Alfonz II. (791-842). Stolp na južni strani cerkve je bil postavljen leta 1556. Severni stolp ni bil nikoli dokončan.
Cámara Santa de Oviedo. Izvira iz leta 802. Stoji znotraj stolnice, pritrjena na južni transept in je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. V njej je relikviarij Arca Santa prtič iz Ovieda (Sudarium Ovieda). To je manjši prtič, prekrit s krvavimi madeži. Po verovanju številnih kristjanov gre za prtič, s katerim so pokrili Jezusovo glavo, ko je umiral na križu. To naj bi bil tudi prtič, ki je omenjen v Janezovem evangliju (Jn 20,7). Cámara Santa hrani številne krščanske zaklade: velik zmagoviti križ zmage Alfonza III., ki je bil izdelan za namestitev lesenega križa, ki ga je uporabljal prvi asturijski kralj Pelayo. Leseni križ naj bi bil uporabljen pri asturijski zmagi v bitki pri Covadongi leta 718. Sama Arca Sancta, ki je prekrita z okrašenimi srebrnimi ploščami, je naročil Alfonz VI. (1072–1109)
Dvorana Santa María del Naranco, 9. stoletje. Relativno velik paviljon, del kompleksa palač, zgrajene za kralja Ramira I.
San Miguel de Lillo (majhna cerkev), 9. stoletje.
Bazilika San Julián de los Prados. To cerkev je prvotno zgradil Alfonz II. (791-842) in je ena najbolje ohranjenih asturijskih cerkva. Cerkev ima fresko. Čeprav so poročali, da je bila postavljena v bližini palače, sledov take palače niso našli. Ideološko bi se zdelo, da je cerkev v nasprotju z verskimi podobami, ki se zdijo vzporedne z ikonoklastičnim gibanjem v Bizantinskem cesarstvu. Vendar pa v tem trenutku v Španiji ni krožila nobena dokumentacija o tem idealu, zato iz tega dejstva ni mogoče sklepati na asturijsko stališče do ikonoklazma.
La Foncalada, vodnjak iz 9. stoletja. Je edino ohranjeno predromansko gradbeno delo v vsej Evropi.
Univerza v Oviedu je bila ustanovljena leta 1574, vendar je bila odprta šele 21. septembra 1608, na praznik svetega Mateja. Financirana je bila iz oporoke nadškofa D. Fernanda Valdésa Salasa, ministra in splošnega inkvizitorja pod Karlom V., cesarjem Svetega Rimskega cesarstva in Filipom II.
Mestna hiša (Casa Consistorial) iz leta 1662.
Kapela La Balesquida (13. stoletje). Povezana je s krojaškim cehom Ovieda. Večkrat obnovljena v 17., 19. in 20. stoletju. Posvečena je Devici upanja.
Hiša Llanes (18. stoletje). To je najboljša baročna fasada v celotni Asturiji.
Hiša Deána Payarinosa (20. stoletje). Stavba v slogu Beaux Arts. Danes je v njej konservatorij Eduardo Martínez Torner.
Samostan San Vicente (8. stoletje). Trenutno je v njem Arheološki muzej Asturije.
Samostanska cerkev Santo Domingo, Oviedo (16. stoletje). Eno od samostanskih naselij zunaj mestnega obzidja. Prvotna stavba je leta 1934 pogorela, po državljanski vojni pa je bila močno obnovljena.
Tržnica El Fontán (17.-18. stoletje). Preprost, a precej monumentalen kompleks; portiki proti trgu iz 18. stoletja, na katerem je bila zelenjavna tržnica. Postala je žrtev špekulativnih manevrov. Pustilo se je, da se je poslabšala; trdili so, da je ni mogoče popraviti, nato pa so lo leta 1998 podrli in obnovili z vsemi sodobnimi dobrinami, vendar so se njena prvotna razmerja radikalno spremenila; prvotni kompleks je bil precej nižji od sodobne zamenjave.
Casas del Cuitu, secesijska stavba v začetku 20. stoletja.
Kongresna palača Oviedo (Palacio de Congresos de Oviedo), ki jo je projektiral Santiago Calatrava.
Cerkev San Tirso ali cerkev svetega Tirsa je jugozahodno od glavne stolnice. Le vzhodni konec cerkve lahko izvira iz časa vladavine Alfonza II., preostali del cerkve pa je nastal v 14. stoletju. Trojno arkadno okno in vzhodna stena sta edina dela cerkve, narejena v začetku 9. stoletja.
Palača Camposagrado, zgrajena v letih 1728 in 1744, ki združuje baročno in neoklasicistično arhitekturo. Trenutno je dom deželnega sodišča v Asturiji. |
Oviedo | Oviedo Trgi | Plaza de la Escandalera je v središču mesta
Plaza del Fontán je v starem delu mesta. Že stoletja se uporablja kot tržnica.
Corrada del Obispo
Plaza Porlier je ob stolnici v središču mesta. |
Oviedo | Oviedo Kultura | Oviedo je navdihnil izmišljeno mesto Vetusta v La Regenti Leopolda Alasa. Mesto je navdihnilo tudi druge španske pisatelje, med drugim Ramón Pérez de Ayala v Tigre Juan in Dolores Medio v njenem romanu Nosotros los Rivero.
Oviedo je bil vidno prikazan v filmu Woodyja Allena Vicky Cristina Barcelona. |
Oviedo | Oviedo Muzeji v Oviedu: | Arheološki muzej Asturije
Asturijski muzej lepih umetnosti
Camara Santa v stolnici ima Arca Santa in Sudarium Ovieda
Škofijski muzej
Tabularium Artis Asturiensis
Center za recepcijo in razumevanje predromanske umetnosti
(prihodnji) Muzej vojaške tehnologije in industrije |
Oviedo | Oviedo Druge kulturne ustanove: | gledališče Campoamor
gledališče Filarmónica
Kongresna palača Oviedo (Palacio de Congresos de Oviedo)
Avditorij princa Felipeja
Kongresna palača princese Letizie
Orquesta Sinfonica del Principado de Asturias je prvi simfonični orkester v avtonomni skupnosti kneževine Asturije. Ta stalni simfonični orkester izvaja široko paleto klasičnega repertoarja s solisti in dirigenti svetovnega razreda. Sedež ima v Auditorio Principe Felipe v Oviedu, redno pa nastopa tudi na glavnih koncertnih prizoriščih v Gijónu in Avilésu. Mednarodno je priznan kot eden najboljših orkestrov v Španiji, zavezan pa je tudi pustolovskemu programiranju z močnim poudarkom na izobraževanju in partnerskih odnosih v skupnosti.
Oviedo gosti tudi letno nagrado Princess of Asturias Awards (prej imenovano Prince of Asturias Awards). Ta prestižni dogodek v mestnem gledališču Campoamor priznava mednarodne dosežke v osmih različnih kategorijah. Prejšnji nagrajenci v kategoriji umetnosti so Oscar Niemeyer, Bob Dylan in Francis Ford Coppola; Nelson Mandela, Mednarodna vesoljska postaja in Al Gore v kategoriji Mednarodno sodelovanje; in Mario Bunge, CNN in Quino v kategoriji Komunikacije in humanistika.
Mednarodni kampus Univerze Oviedo privablja številne tuje znanstvenike z vsega sveta.
Mesto daje svoje ime Sudariju iz Ovieda (špansko Santo Sudario de Oviedo, znan tudi kot Pokrov iz Ovieda (špansko pañolón de Oviedo), verski relikviji , ki jo tam častijo od 9. stoletja. Predstavlja del krvave tkanine velikosti 84 x 53 cm, ki naj bi bila omotana okoli Jezusove glave po tem ko so ga sneli s križa na katerem je bil križan. |
Oviedo | Oviedo Tipična gastronomija province: | Fabada, fižolova enolončnica z izbranimi kosi svinjine itd.
Callos, drobtinice
Carne gobernada, (koščki mesa, pripravljeni z omako iz čebule, česna in belega vina)
Chorizo a la sidra, (klobasa chorizo, pripravljena v jabolčniku)
Paxarine, figure iz drobtin in jajc, obarvanih z žafranom
Carbayones, tipično mandljevo pecivo iz Ovieda
Sidra, fermentiran jabolčnik, tipična asturijska pijača
Arroz con leche, podoben riževemu pudingu
Frixuelos, podoben palačinki |
Brankica | Brankica Izvor imena | Ime Brankica je s končnico -ica tvorjena manjšalna oziroma ljubkovalna oblika imena Branka. |
Brankica | Brankica Pogostost imena | Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo na dan 31. decembra 2007 v Sloveniji število ženskih oseb z imenom Brankica: 155. |
Brankica | Brankica Osebni praznik | Osebe z imenom Brankica godujejo takrat kot osebe z imenom Branka. |
Joičiro Nambu | Joičiro Nambu | Joičiro Nambu [joičíro námbu] (japonsko 南部 陽一郎 Nambu Yōichirō), japonsko-ameriški fizik, * 18. januar 1921, Prefektura Fukui, Japonska, † 5. julij 2015.
Nambu je bil profesor na Univerzi v Chicagu. Znan je po svojih prispevkih k teoretični fiziki. Leta 2008 je skupaj z Makotom Kobajašijem in Tošihidejem Maskavo prejel Nobelovo nagrado za fiziko za odkritje mehanizma spontanega zloma elektrošibke simetrije v podatomski fiziki, ki napoveduje vsaj tri družine kvarkov v naravi. |
Opoldne nekega dne | Opoldne nekega dne | Opoldne nekega dne je družbeni roman slovenskega pisatelja in vsestranskega ustvarjalca Vinka Möderndorferja. V romanu Möderndorfer predstavi prvoosebnega pripovedovalca srednjih let, ki pripoveduje o svoji sreči.
Spremno besedo z naslovom Vprašanje sreče ali roman usodne elipse je napisal slovenski pesnik Boris A. Novak. Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi 2008 s finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. |
Opoldne nekega dne | Opoldne nekega dne Zgodba | Roman se začne s pogovorom pripovedovalca, čigar imena nikoli ne izvemo, in njegove žene Janje tik pred spanjem. Že takoj na začetku omeni, kako srečen in zadovoljen je s svojim življenjem – živi v hiši v mestu z ženo, ki jo ima zelo rad in s katero se zelo dobro razumeta. Ima dva otroka, Saro, ki je stara petindvajset let in Matijo, ki je star dvaindvajset, vendar živita že na svojem in le redko prihajata domov.
Skozi njegovo pripovedovanje izvemo, da ima vse, kar potrebuje in zaradi česar je lahko srečen. Po denacionalizaciji je z malo sreče in svojih spretnosti pri nepremičninskih poslih obogatel, uspešno vodi nepremičninsko podjetje Biro 9 skupaj z bratom dvojčkom Dorianom, skrbi za svojo bolno mater in ženine sorodnike. Videti je, da v življenju nima večjih skrbi in težav, razen tega, da je »debel, grd in počasen« (kot se sam opiše) in je s tem popolno nasprotje svojemu bratu, ki je suh, lep, visok in hiter. Kljub temu poudarja, kako sta si bila z bratom navkljub drugačnosti vseskozi zaveznika in prijatelja, kako se kljub različnosti dopolnjujeta. Da sta skupaj »celota. Debeluh in suhec. Blebetač in tiha voda. Nekakšen jing jang. Čista harmonija. Popolna sreča.«
Skozi zgodbo razvije čustva do tajnice, ki se vsem zdi nesposobna, njemu pa je všeč. Vendar kljub temu da ji izkaže naklonjenost s tem, da ji kupi papagaja v ogromni kletki, ostaja zvest svoji ženi, ki jo ima zelo rad in je ne bi za nič na svetu prevaral. Drugače pa se vedno opisuje kot srečen človek, ki ima vse, kar si želi in tudi njegovi bližnji ga imajo radi. S svojo simpatičnostjo in preprostostjo »zaslepi« tudi nas, bralce, ki mu vseskozi verjamemo, da je res srečen. Vseeno pa se skozi zgodbo pojavita dvom ali dva o tej sreči, ki postaja že nekam sumljiva, tudi napetost se vzpne proti koncu dela. Takrat se nam ponujeni videz spreobrne v nekaj povsem drugega in doživimo preobrat v nepričakovani, dosti hujši obliki, kot smo si predstavljali. Avtor nam s pretresljivo pripovedjo prikaže, kaj se je v resnici dogajalo v ozadju popolnega in srečnega življenja. |
Mojvideo | Mojvideo | Mojvideo je slovenska spletna platforma za nalaganje in predvajanje video vsebin, ki je bila ustanovljena novembra 2006.
Od 31.3.2023 portal mojvideo.com ne obstaja več. Ukinjen zaradi poslovnih razlogov. |
Mojvideo | Mojvideo Lastništvo | Do 1. janurja 2018 je bila v lasti podjetja Popcom d.o.o., nato jo je prevzelo podjetje Mojvideo d.o.o.. |
1045. grenadirski polk (Wehrmacht) | 1045. grenadirski polk (Wehrmacht) | 1045. grenadirski polk (izvirno nemško 1045. Grenadier-Regiment; kratica 1045. GR) je bil pehotni polk Heera v času druge svetovne vojne. |
1045. grenadirski polk (Wehrmacht) | 1045. grenadirski polk (Wehrmacht) Zgodovina | Polk je bil ustanovljen 26. junija 1944 kot del 232. pehotne divizije. |
135 | 135 | 135 (CXXXV) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na petek. |
135 | 135 Rojstva | Pescenij Niger, rimski uzurpator, vladal 193 do 194 v letu petih cesarjev, († 194) |
135 | 135 Smrti | Simon Bar Kohba, vodja judovske vstaje proti Rimskemu imperiju (* ni znano) |
411vm 10 | 411vm 10 | 411vm 10 je deseta številka 411 video revije in je izšla januarja 1995. |
411vm 10 | 411vm 10 Vsebina številke in glasbena podlaga | Chaos (Rhythm collision - Now)
Transitions (MVM and the monster - Big black cadillac)
Switchstance (MCM and the monster - Meltdown)
Profiles Ricky Oyola, Mike Vallely (Guru - Down the back streets, Solsonics - Jazz in the present tense)
Wheels of fortune Rob Gonzalez, Jimmy Chung, Lennie Kirk (Dillon fence - Living room scene, Tom Robinson band - 2-4-6-8 motorway, Solsonics - Now this is how we do it)
Contests Santa Clara PRO street contest (Fretblanket - Curtainsville)
Fine tuning Greg Harris, Paul Zitzer
Rookies Mike Crabtree (Rhythm collision - Burning bridges)
Spot check Skatepark of Tampa (Rhythm collision - Underground)
Glasba v zaslugah je Pegboy - Never a question. |
Otto Wilhelm Hermann von Abich | Otto Wilhelm Hermann von Abich | Otto Wilhelm Hermann von Abich, nemški geolog in mineralog, * 11. december 1806, Berlin, Nemčija, † 1. julij 1886, Dunaj, Avstrija.
Po njem so poimenovali mineral abichit. |
Zakon o vzajemnem učinku | Zakon o vzajemnem učinku | Zakon o vzajemnem učinku (tudi 3. Newtonov zakon ali zakon o akciji in reakciji) je fizikalna zakonitost, ki jo je odkril Isaac Newton. Če prvo telo deluje na drugo telo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo.
pri čemer velja F12 = sila prvega telesa na drugo, F21 = sila drugega telesa na prvo. Silo prvega telesa imenujemo akcija; silo drugega telesa pa reakcija.
Delovanje zakona si najlažje predstavimo z dvema drsalcema na ledu. Če prvi drsalec odrine drugega in s tem deluje nanj z določeno silo, bo tudi drugi drsalec deloval na prvega z enako, a nasprotno silo. Čeprav sta sili enaki, pa drsalca ob tem nimata nujno enakega pospeška. saj je pospešek vsakega drsalca (po drugem Newtonovem zakonu) obratno sorazmeren njegovi masi.
Pomembno je, da se zavedamo, da sila in nasprotna sila ne delujeta na isto telo. Kot primer nepravilnega razumevanja tretjega Newtonovega zakona vzemimo knjigo, ki leži na mizi. Ker Zemlja privlači knjigo, je nasprotna sila v smislu tretjega Newtonovega zakona sila, s katero knjiga privlači Zemljo. Razlage, da je nasprotna sila sila, s katero miza deluje na knjigo, niso pravilne: tretji Newtonov zakon velja tudi, kadar mize ni, tako da rezultanta sil na knjigo ni enaka nič in knjiga ne miruje, temveč pospešeno pada proti Zemlji. Ker zaradi tretjega Newtonovega zakona tudi knjiga privlači Zemljo, se le-ta pospešeno giba proti knjigi, vendar je pospešek (zaradi drugega Newtonovega zakona) obratno sorazmeren masi Zemlje in zato zanemarljiv. |
Župnija Ihan | Župnija Ihan | Župnija Ihan je rimskokatoliška teritorialna župnija dekanije Domžale nadškofije Ljubljana. |
Župnija Ihan | Župnija Ihan Sakralni objekti | cerkev sv. Jurija, Ihan (župnijska cerkev)
cerkev sv. Kunigunde, Goričica,
cerkev sv. Miklavža, Brdo.
Pod okrilje župnije spada tudi Samostan sester sv. Križa na Mali Loki. V župniji Ihan so postavljene Farne spominske plošče, na katerih so imena vaščanov, ki so padli nasilne smrti na protikomunistični strani v letih 1944-1945. Skupno je na ploščah 24 imen. |
Župnija Ihan | Župnija Ihan Zgodovina | Župnija se prvič omenja že leta 1296 kot del mengeške prafare.
|
Šabtai Šavit | Šabtai Šavit | Šabtai Šavit, izraelski obveščevalec in častnik, * 17. julij 1939, Nesher, Palestina, † 5. september 2023, Sicilija, Italija. |
Šabtai Šavit | Šabtai Šavit Življenjepis | Služil je v Izraelskem morskem korpusu in elitni enoti Sajeret Matkal.
Na Hebrejski univerzi je diplomiral iz bližnjevzhodnih študij, magisterij pa je opravil na Univerzi Harvad iz javne administracije.
Leta 1989 je postal generalni direktor Mosada; na tem položaju je ostal do leta 1996. Med bivanjem v Kanadi je napisal potopisno knjigo.
Trenutno je predsednik odbora direktorjev ICT. |
Dobrotin, Bajina Bašta | Dobrotin, Bajina Bašta | Dobrotin (izvirno srbsko Добротин) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Občino Bajina Bašta; slednja pa je del Zlatiborskega upravnega okraja. |
Dobrotin, Bajina Bašta | Dobrotin, Bajina Bašta Demografija | V naselju živi 225 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 54,0 let (53,1 pri moških in 54,9 pri ženskah). Naselje ima 110 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 2,28.
To naselje je popolnoma srbsko (glede na rezultate popisa iz leta 2002), a v času zadnjih treh popisov je opazno zmanjšanje števila prebivalcev. |
Ambrosio | Ambrosio | Ambrosio je priimek več oseb:
Alessandra Ambrosio (roj. 1981), brazilska manekenka
Angelo d'Ambrosio (1774-1822), francoski general
Vittorio Ambrosio (1879-1958), italijanski general |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov A | George Akerlof
Armen Alchian
Maurice Allais
Roy G D Allen
Elisabeth Altmann-Gottheiner
Takeshi Amemiya
Georges Anderla
Kenneth Arrow
Boragan Aruoba
Thomas Attwood
Robert J. Aumann
Ajdovan Visel |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov B | Andrej Briški (Slovenija, 1930 - danes)
Ludwig Bamberger
Paul A. Baran
Robert Barro
Frederic Bastiat
Peter Thomas Bauer
William Baumol
Robert Dudley Baxter
Michael Baye
Gary Becker
Ben Bernanke
Truman Bewley
Jagdish Bhagwati
Charles Bickerdike
Kenneth Binmore
John Bishop
Fischer Black
Olivier Blanchard
Walter Block
Eugen von Boehm-Bawerk
Peter J. Boettke
Giovanni Botero
William Brainard
William Breit
Donald Brown
James M. Buchanan
Raymond Burgess |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov C | Bryan Caplan
David Card
Henry Charles Carey
Edward Chamberlain
Alfred D. Chandler mlajši
Steven N. S. Cheung
Colin Clark
John Bates Clark
John Maurice Clark
Ronald Coase
Jean Baptiste Colbert
Nicolaus Copernicus
Antoine Augustin Cournot
Tyler Cowen
Caio Koch-Weser |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov D | Partha Dasgupta
Hernando de Soto
Gerard Debreu
Brad DeLong
Harold Demsetz
Pat Devine
Armando Di Filippo
Peter Diamond
Maurice Dobb
Evsey Domar
Rudi Dornbusch
Jules Dupuit |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov E | Francis Ysidro Edgeworth
Massimo Ellul
Kenneth G. Elzinga
Friedrich Engels
Robert Engle |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov F | Günter Faltin
Eugene Fama
Henry Fawcett
Ernst Fehr
Irving Fisher
Marcus Fleming
Robert Fogel
Robert H. Frank
Bruno Frey
David D. Friedman
Milton Friedman
Ragnar Frisch
Roland Fryer
Masahisa Fujita
Celso Furtado
Mark Furtado |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov G | James Kenneth Galbraith
John Kenneth Galbraith
A. Ronald Gallant
John Geanakoplos
Henry George
Silvio Gesell
Victor Ginsburgh
Edward Glaeser
Clive Granger
Alan Greenspan
Keith Griffin
Elgin Groseclose
Dominique Guellec
ismail Gunes |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov H | Trygve Haavelmo
Gottfried Haberler
Mahbub ul Haq
Arnold Harberger
Sir Roy F. Harrod
John Harsanyi
Oliver Hart
Jerry A. Hausman
Robert Haveman
Fumio Hayashi
Friedrich Hayek
Henry Hazlitt
James Heckman
Eli Heckscher
Hazel Henderson
Noreena Hertz
Robert Heilbroner
John Hicks
Jack Hirshleifer
Hans Hermann Hoppe
Branko Horvat |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov K | Nicholas Kaldor
Michal Kalecki
Leonid Kantorovich
Ethan Kaplan
Peter Kenen
John Maynard Keynes
Daniel Kahneman
Steve Keen
Charles Kennedy
Israel Kirzner
Lawrence Klein
Frank Knight
Nikolai Kondratiev
Tjalling Koopmans
Janos Kornai
Naum Krasner
Lawrence B. Krause
Jan Kregel
Michael Kremer
Paul Krugman
Simon Kuznets
Finn Kydland |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov L | Ludwig Lachmann
Art Laffer
Steven Landsburg
Oskar Lange
Wassily Leontief
Richard Levin
Steven Levitt
Harvey Leibenstien
Evsei Liberman
Erik Lindahl
Friedrich List
Meredith Lopez
Max O. Lorenz
Robert Lucas mlajši
Edward Luttwak |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov M | Donald MacDougall
Edmond Malinvaud
Thomas Malthus
Gerard de Malynes
N. Gregory Mankiw
Harry Markowitz
Alfred Marshall
Xavier Sala-i-Martin
Karl Marx
Richard Maybury
Deirdre McCloskey
Daniel McFadden
Carl Menger
David Miles
John Stuart Mill
Jacob Mincer
James Mirrlees
Marta Misas
Ludwig von Mises
Franco Modigliani
Herbert Mohring
Gustave de Molinari
Michio Morishima
Robert Mundell
Tim Murray
John Muth
Alva Myrdal
Gunnar Myrdal |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov P | Vilfredo Pareto
Jacques Parizeau
Luigi Pasinetti
Edith Penrose
Mohammad Hashem Pesaran
Carlota Perez
Douglas Peters
Sir William Petty
Arthur Cecil Pigou
Michael Polanyi
Richard Posner
Raúl Prebisch
Edward Prescott |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov R | Frank Plumpton Ramsey
Daniel Raymond
George Reisman
David Ricardo
Lionel Robbins
Abraham Robinson
Denis Robertson
Joan Robinson
Thuh Rooster
Harvey S. Rosen
Sherwin Rosen
Alvin Roth
Murray Rothbard
Ariel Rubinstein
Isaak Russman
Bert Rürup
Tadeusz Rybczynski
Justinian Rweyemamu |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov S | Jeffrey Sachs
Henri de Saint-Simon
Bernard Salanié
Paul Samuelson
José Santana
Thomas J. Sargent
Jean-Baptiste Say
Louis Say
Herbert Scarf
Thomas Schelling
Gustav von Schmoller
Theodore Schultz
Ernst Schumacher
Joseph Schumpeter
Anna Schwartz
Reinhard Selten
Amartya Sen
Nassau William Senior
G. L. S. Shackle
Robert Shiller
Findlay Shirras
Andrei Shleifer
Martin Shubik
Ota Sik
Herbert Simon
Julian Lincoln Simon
Hans-Werner Sinn
Eugen Slutsky
Jason Smith
Adam Smith
Andrzej Sławiński
Thomas Smith
Vernon Smith
Manmohan Singh
Robert Solow
Werner Sombart
Hugo F. Sonnenschein
Thomas Sowell
Michael Spence
Piero Sraffa
T. N. Srinivasan
George Joseph Stigler
Joseph E. Stiglitz
Lawrence Summers
William Graham Sumner
Paul Sweezy
Paolo Sylos Labini
Edward Szczepanik |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov T | Alex Tabarrok
Lester G. Telser
Richard Thaler
Duncan Thomas
Lester Thurow
Jan Tinbergen
Jean Tirole
James Tobin
Michael Todaro
Giulio Tremonti
Robert Triffin
Anne Robert Jacques Turgot
Amos Tversky |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov V | Alexander Van der Bellen
Bruno van Pottelsberghe
Eugen Varga
Hal Varian
Thorstein Veblen
William Vickrey
Jacob Viner
Robert W. Vishny
Paul Volcker |
Seznam ekonomistov | Seznam ekonomistov W | Léon Walras
John Glen Wardrop
Alfred Weber
Max Weber
Knut Wicksell
Philip H Wicksteed
Friedrich von Wieser
Walter E. Williams
Oliver Williamson
Holbrook Working |
Roman o kung fuju | Roman o kung fuju | Kitajski roman o kung fuju je literarna zvrst, ki se imenuje vuksjia in pripoveduje o junaštvih mojstrov borilnih veščin. Ima bogato in pestro tradicijo, saj zgodbe segajo v 3. in 2. stoletje pred našim štetjem. Vuksija je podzvrst romana o borilnih veščinah. |
Roman o kung fuju | Roman o kung fuju Značilnosti romanov o kung fuju | Beseda vuksija pomeni »bojevnik, junak,« lahko pa ga prevedemo tudi kot »junak borilnih veščin.« Junaki vuksije so zavezani pravilom viteštva, ki od njih zahteva, da varujejo šibke in revne ter popravljajo storjene krivice. Zato kitajski heroji ne služijo gospodarjem, pripadnikom vrhnjih družbenih krogov, kajti sami izhajajo iz nižjih, revnejših slojev. Vuksije se borijo proti zatiralcem, zavzemajo se za pravičnost, nemalokdaj pa z dobrimi deli iščejo odrešitev za grešna dejanja iz preteklosti. Vlada je prikazana kot pokvarjena, njeni zakoni ne delujejo v dobrobit ljudstva, zato junaki nastopajo proti njej. Okolje, v katerem se odvijajo zgodbe se imenuje džiangu, kar pomeni "reke in jezera." To je skupnost pripadnikov borilnih veščin. |
Roman o kung fuju | Roman o kung fuju Zgodnja dela o kung fuju | Zgodbe o junakih kung fuja so stare več kot 2000 letin. V času dinastije Tang (618 pred n. š. – 907 n. š.) so bili mojstri borilnih veščin junaki legendarnih povesti, kot so Suženj Kunlun, Trinajsta gospa Jing, Morilec Rdeči trak, Bradati bojevnik. Njihova slava seje nadaljevala tudi v obdobju dinastije Song (960 – 1297).
V 14. stoletju sta nastali prvi dve pomembni deli, ki tvorita t. i. »štiri velike klasične romane« kitajske književnosti:
Ši Naj'an (okoli 1296—1372): Vodna meja. Zgodba: Song Jiangu je vodil skupino 108 upornikov, ki niso želeli služiti pokvarjeni vladi.
Luo Guandžong (ok. 1330–1400): Romanca treh kraljestev. To je zgodovinska kronika o fevdalnih gospodih in njihovih podložnikih, ki so poskušali obnoviti dinastijo Han.
V času dinastije Čing (1644–1912) so se romani o kung fuju dopolnili z detektivsko tematiko. Junaki so sodelovali s sodniki in drugimi uradniki v boju zoper kriminal. Najbolj znane so bile zgodbe o sodniku Bao Džengu, ki je bil resnična oseba in kitajski narodni junak. Takšne so Bao Dženg preiskuje središče Čalk, Sedem junakov in pet gentlemanov, Bao Dženg preiskuje metuljeve sanje itd.
Romani o kung fuju so bili izredno priljubljeni med ljudstvom. Vlada jim ni bila naklonjena, ker so ustvarjali protivlado vzdušje in pozivali k vstaji. V času dinastij Ming in Čing so oblasti romane vuksija prepovedale in zažigale, zato se je izgubilo veliko število del. |
Roman o kung fuju | Roman o kung fuju Sodobni roman o kung fuju | Zlato dobo so romani o kung fuju doživeli na začetku 20. stoletja in v obdobju med l. 1960 – 1980. |
Roman o kung fuju | Roman o kung fuju Pisatelji prve polovice 20.stoletja | Ksiang Kairan, bolj znan pod vzdevkom Pingdžiang Buksijaošeng: Potepuški bojevniki iz Jianga (1921). Je prvi pisatelj, ki si je pridobil sloves sodobnega klasika.
Džao Huanting: Kronike zvestih potepuških bojevnikov (1923 – 27).
Pet velikih mojstrov »severne šole«:
Huandžu Loudžu: Mečevalci z gore Šu.
Bai Ju: Dvanajst kovancev.
Vang Dulu: Pentalogija o Železnim žerjavom. Četrti roman iz te serije, ki je bila napisana med l. 1938 - 1942, je l. 2000 doživel uspešno filmsko priredbo pod naslovom Prežeči tiger, skriti zmaj.
Dženg Džengjin: Kralj orlovih kremplejv.
Džu Dženmu: Sedem nagrobnih plošč. |
Roman o kung fuju | Roman o kung fuju Pisatelji druge polovice 20. stoletja | Ko je l. 1949 na oblast prišla kitajska komunistična partija, je prepovedala romane o kung fuju.
Liang Jušeng in njegov kolega Džin Jong sta razširila nov pristop pisanja k romanom, ki je postal znan kot »nova šola.« Vnesla sta nove elemente, mistiko in romanco iz drugih kultur.
Džin Jong (r. 1924), na zahodu bolj znan kot Luis Ča, je najbolje prodajani avtor književnosti vuksija vseh časov. Med l. 1955 – 1972 je napisal 15 romanov: Knjiga in meč, Kondorjeva trilogija, Leteča lisica z zasnežene gore, Yuejev meč, Pol bogovi in pol hudiči, Meč umazan s kraljevsko krvjo, Smrtonosna skrivnost, Nebeški meč in zmajeva sablja idr.
Gu Long je tretji veliki avtor tega obdobja.
Drugi pisatelji: Volong Šeng, Sima Ling, Džunge Čingjun, Ksijao Ji, Ven Rui'an, Huang Ji, Čen Ju'hui idr.
Po l. 1980 se je začela uveljavljati nova generacija post-vuksija, v kateri najbolj izstopa Ju Hua (r. 1960). Romani o kung fuju so najbolj priljubljeni na Kitajskem, v Tajski, Hong Kongu in Singapurju, vedno več pa jih prevajajo tudi v angleščino. |
Radočaji | Radočaji | Radočaji so naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod občino Generalski Stol Karlovške županije. |
Legirano jeklo | Legirano jeklo | Legirana jekla so tista, ki vsebujejo >0,5 % Si in > 0,8 % Mn in/ali še druge namerno dodane elemente. Malolegirana jekla vsebujejo do 5 % zlitinskih elementov, visokolegirana pa več kot pet odstotkov.
Glavni cilj legiranja jekel je:
povečanje mehanskih lastnosti
povečanje kaljivosti (globine prekaljevanja)
izboljšanje sposobnosti za toplotno obdelavo.
Zlitinski elementi (razen Co) zmanjšajo kritično hitrost pri kaljenju in omogočajo kaljenje pri zmernih hitrostih ohlajanja. S tem se zmanjšajo notranje napetosti in s tem nevarnost za nastanek razpok in deformacij.
Pri kaljenju ogljikovih jekel dobimo le blizu površine trdo martenzitno mikrostrukturo, medtem ko je v globini mikrostruktura sestavljena iz mehkejših bainita, perlita in/ali ferita. Legirana jekla se pri kaljenju v istem kalilnem sredstvu prekalijo globlje, zato ima kaljeno legirano jeklo po popuščanju tudi enakomerno mikrostrukturo in lastnosti po večjem delu prereza.
Elementi, ki tvorijo s feritom trdno raztopino in ne tvorijo karbidov
Takšni elementi so Ni, Si in Al. Ti elementi zmanjšujejo obstojnost cementita.
Zlitinski elementi, ki se topijo v feritu močno utrjujejo jeklo - utrjevanje trdne raztopine ali raztopinsko utrjanje.
Elementi, ki tvorijo karbide
Ti (TiC), V (VC, V2C), W (WC, W2C), Cr (Cr7C3, Cr4C), Mo (MoC), Mn (Mn3C), Zr, Nb. Vsi ti karbidi so stabilnejši kot Fe3C. Zaradi tega se C v jeklu ne veže na železo, če so prisotni ti karbidotvorni elementi, ampak predvsem na te elemente. Čim obstojnejši je določen karbid, tem težje se topi v avstenitu in tem težje se izloča pri popuščanju jekla. |
Legirano jeklo | Legirano jeklo Binarni diagrami stanja (fazni diagrami) Fe-zlitinski elementi | Vsi zlitinski elementi so bolj ali manj topni v alfa-, gama- in delta-železu ter različno vplivajo na temperature premenskih točk pri spremembah kristalne strukture (alotropskih modifikacijah).
Na podlagi binarnih diagramov stanja lahko ugotovimo vpliv zlitinskega elementa na kristalno strukturo jekla. V odvisnosti od vpliva elementa na temperaturo faznih premen, razlikujemo dve vrsti zlitinskih elementov:
zlitinski elementi, ki znižajo temperaturo premene alfa-gama in zvišajo temperaturo premene gama-delta. Ti elementi razširjajo gama-področje in jih imenujemo gamageni elementi.
Zlitinski elementi, ki zvišajo temperaturo premene alfa-gama in znižajo temperaturo premene gama-delta. Ti elementi zožujejo gama- in razširjajo alfa-področje – to so alfageni elementi. |
Majar | Majar | Majar (edn. Maja) so bitja iz Tolkienove mitologije. Spadajo med ajnur, ki so prišli na Ardo in so pomočniki valar v Srednjem svetu. |
Majar | Majar Omenjeni majar | Aiwendil
Alatar
Arien
Curumo
Eönwë
Ilmarë
Gothmog
Melian
Olórin
Ossë
Pallando
Salmar
Sauron
Tilion
Uinen |
Majar | Majar Vloga | Majar so med drugim prihajali v Srednji svet po naročilih valar. Bolj znani majar v Srednjem svetu so bili Melian in Istari. |
Krajna, Čačinci | Krajna, Čačinci | Krajna je naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod občino Čačinci Virovitiško-podravske županije. |
Franz Peter | Franz Peter | Franz Peter, avstro-ogrski častnik, vojaški pilot in letalski as, * 8. oktober 1896, Dunaj, † 1968 Varšava.
Nadporočnik Peter je v svoji vojaški službi dosegel 6 zračnih zmag. |
Franz Peter | Franz Peter Odlikovanja | red železne krone 3. razreda
vojaški zaslužni križec 3. razreda
srebra medalja za hrabrost (3x)
srebrna in bronasta vojaška zaslužna medalja |
Seznam asteroidov (93501-93750) | Seznam asteroidov (93501-93750) | Legenda: zač. ozn. - začasna prva oznaka asteroida; abs. mag. - absolutni izsev;
a - velika polos v astronomskih enotah; e - izsrednost tira;
i - naklon tira v stopinjah; P - orbitalna perioda v letih; - Tip tel. - razvrstitev telesa v skupine:
AMR - Amorec,
APL - Apolonec,
ATN - Atonec,
BIN - dvojni asteroid,
CBW - kubevan,
CNT - Kentaver,
HLD - Hildški asteroid,
JUT - Jupitrov Trojanec,
MBA - asteroid glavnega pasu,
NET - Neptunov Trojanec,
PHA - potencialni nevarni asteroid,
PLT - plutino,
SDO - telo Kuiperjevega pasu,
TNO - čezneptunsko telo,
TNR - resonančno čezneptunsko telo.
Podatki uporabljeni z dovoljenjem / Data used with permission © IAU: Minor Planet Center. |
Joseph Muscat | Joseph Muscat | Joseph Muscat, malteški politik, * 22. januar 1974, Pietà.
Nekdanji evropski poslanec Muscat je bil od leta 2013 do 2020 predsednik vlade Malte in od 2008 do 2020 vodja malteške Laburistične stranke.
Po umoru novinarke Daphne Caruana Galizia leta 2017 so se v malteški javnosti koncem leta 2019 vrstile špekulacije o povezavi politike Muscata z umorom. Pojasnila je zahteval tudi Evropski parlament in Stranka evropskih socialistov, kateri Muscat pripada. Po protestih je napovedal odstop in nasledil ga je Robert Abela. |
U-2530 | U-2530 | U-2530 je bila nemška vojaška podmornica Kriegsmarine, ki je bila dejavna med drugo svetovno vojno. |
U-2530 | U-2530 Zgodovina | En dan potem, ko je bila sprejeta v aktivno sestavo, je bila potopljena med zavezniškim bombardiranjem pristanišča Hamburg. Januarja 1945 so jo dvignili, a je bila 17. januarja in 20. februarja 1945 ponovno zadeta med zavezniškim bombardiranjem. |
Jarebice | Jarebice | Jarebice je lahko:
Jarebice, Loznica (Srbija)
Jarebice, Tutin (Srbija) |
Rachel Ward | Rachel Ward | Rachel Ward (polno ime Rachel Claire Ward), avstralska filmska in televizijska igralka, režiserka in scenaristka angleškega rodu, *12. september 1957, Cornwell, Oxfordshire, Velika Britanija.
Rachel Ward je najbolj zaslovela leta 1983 z vlogo v televizijski miniseriji Pesem ptic trnovk, posneti po istoimenski knjigi, kjer je upodobila Meggie Cleary in tako odigrala glavno vlogo ob Richardu Chamberlainu. Pozneje se je uveljavila tudi kot režiserka in scenaristka. Za svoje filme je prejela tudi nekaj nagrad. |
Rachel Ward | Rachel Ward Zgodnje življenje | Rachel Ward se je rodila 12. septembra 1957 v Cornwellu v bližini Chipping Nortona v Angliji kot hči Claire Leonore (rojene Baring) in Petra Alistaira Warda. Njena dedka sta bila nekdanji britanski politik William Ward Dudley in nekdanji igralec kriketa Giles Baring. Wardova je tudi pravnukinja Williama Warda, nekdanjega generalnega guvernerja Avstralije (predstavnika britanskega monarha v Avstraliji), in sestra okoljske aktivistke in nekdanje igralke Tracy Louise Ward. Obiskovala je Hatherop Castle School v Hatheropu v Gloucestershiru, nato pa Byam Shaw School of Art v Londonu. To šolo je predčasno zapustila, ko se je s šestnajstimi leti odločila, da postane model. Kmalu je spoznala Davida Kennedyja, sina Roberta F. Kennedyja, s katerim je imela tudi kratkotrajno razmerje. |
Subsets and Splits
No community queries yet
The top public SQL queries from the community will appear here once available.