id
stringlengths 1
247
| query
stringlengths 1
24.6k
| document
stringlengths 20
115k
|
|---|---|---|
Gornja Batina | Gornja Batina | Gornja Batina je naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod mesto Zlatar Krapinsko-zagorske županije. |
Estonija na Pesmi Evrovizije | Estonija na Pesmi Evrovizije | Estonija se udeležuje Pesmi Evrovizije od leta 1993, enako kot Slovenija. Kot novinka leta 1993 se je morala udeležiti polfinalne prireditve vzhodnoevropskih držav v Ljubljani, kjer je zasedla 5. mesto in se ni uvrstila v finale.
Estonska predstavnika Tanel Padar in Dave Benton iz leta 2001 sta s pesmijo Everybody zasedla prvo mesto in tako prinesla Estoniji prvo in do sedaj edino zmago. Estonija je s tem postala tudi prva država bivše Sovjetske zveze, ki je zmagala na Evroviziji.
Zaradi zmage je Pesem Evrovizije 2002 potekala v estonski prestolnici Talin.
Po letu 2004, ko je bil uveden polfinalni večer, se Estoniji do leta 2009 ni uspela prebiti v finale, tega leta pa je skupina Urban symphony s pesmijo Rändajad (estonsko nomadi, popotniki) zasedla v finalnem izboru 6. mesto. |
Pustota (film) | Pustota (film) | Pustota je slovenski zgodovinski dramski film iz leta 1982 v režiji in po scenariju Jožeta Galeta, posnet po istoimenskem romanu Vladimirja Kavčiča. Filmsko dogajanje je postavljeno v čas tolminskega kmečkega upora, ko mora revna družina bežati. |
Pustota (film) | Pustota (film) Igralci | Janez Albreht
Demeter Bitenc
Silvo Božič
Marjana Brecelj
Veronika Drolc kot Veronika
Maks Furijan
Brane Gruber
Tone Homar
Željko Hrs kot Štefan
Iztok Jereb
Boris Juh kot Jakob
Andrej Kurent
Franc Markovčič
Ivanka Mežan kot Ana
Jerca Mrzel
Lojze Rozman
Pavle Ravnohrib kot Tinče
Dare Ulaga
Dare Valič
Polona Vetrih
Branko Završan kot Polde
Iva Zupančič kot Kilovčanka |
Celje | Celje | Celje (izgovorjava ) je mesto na Štajerskem v Republiki Sloveniji, sedež mestne občine Celje in upravne enote ter središče Savinjske statistične regije. S 37.628 prebivalci (2024) je četrto največje slovensko mesto, neposredno za Kranjem, v nedavni preteklosti pa je bilo celo tretje.
Mestna občina Celje šteje okoli 50.000 prebivalcev, širša mestna aglomeracija - z bližnjo okolico pa preko 70.000 ljudi.
Celje leži ob sotočju rek Savinje in Voglajne v Spodnji Savinjski dolini oz. Celjski kotlini. Srednja nadmorska višina mesta je 241 m.
V Celju ima sedež eno izmed štirih višjih sodišč v Sloveniji, rimskokatoliška škofija (od 2006), Slovensko ljudsko gledališče, regionalne Splošna bolnišnica z urgentnim centrom, osrednja knjižnica, Pokrajinski muzej, Muzej novejše zgodovine, Zgodovinski arhiv, Hiša kulture Celje ter več galerij. V Celju je sedež založbe Mohorjeva družba, za umetnostni razvoj mesta pa skrbi Zavod Celeia.
Celje je tudi pomembno sejemsko in prireditveno mesto (najpomembnejši je vsakoletni Mednarodni obrtni sejem Celje). Mesto ima več gimnazij, srednjih, višjih in visokih šol, Regijsko višje in visokošolsko središče ter enega največjih šolskih centrov v Sloveniji. V Celju ima sedež tudi Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (DARS), ustanovljena 1993, od 1994 pa še TECOS, Razvojni center orodjarstva Slovenije. Tehnopark Celje je največji znanstveno-zabavni park v Sloveniji.
V Celju je močno razvit šport, saj je tradicionalno najpomembnejše atletsko središče v Sloveniji s prvim samostojnim atletskim klubom in lastnim stadionom, v športni Dvorani Zlatorog pa domuje Rokometni klub Celje.
Največja znamenitost je Stari grad Celje, ki se prvič omenja leta 1322 in je bil sedež Celjskih grofov, najvplivnejše plemiške rodbine na Slovenskem. Z njihovega grba izhaja današnji celjski grb - tri zlate šestkrake zvezde na modrem ščitu, ki so zdaj tudi del slovenskega grba. Mestu je Oto Pestner posvetil pesem Dober dan, knežje mesto.
Liberalno celjsko glasilo Nova doba je izhajalo v letih 1919-41 in ponovno 1990-95.
Medija regionalnega pomena sta Novi tednik in Radio Celje, združena v Nt&Rc, celjsko podjetje za časopisno in radijsko dejavnost. Na spletu pokriva doganajnje v mestu in okolici spletni časopis Celje.info. |
Celje | Celje Mestne četrti in krajevne skupnosti | Mesto Celje ima 10 mestnih četrti poleg njih še 9 krajevnih skupnosti na periferiji oz. okolici mesta Celje na ozemlju Mestne občine Celje. |
Celje | Celje Zgodovina mesta | Prva naselbina se je pojavila v času halštatske kulture. Za časa Keltov in starogrških zgodovinarjev je bil kraj znan kot Keleja (tudi Keleia), kar v starem keltskem jeziku pomeni zaklonišče ali zavetišče. V 1. stoletju pr. n. št. se je razvilo močno keltsko naselje, kjer so kovali noriški denar. Leta 15 pr. n. št. so naselbino osvojili Rimljani in jo poimenovali Celeia (Civitas Celeia). Mestne pravice je pod imenom municipium Claudia Celeia dobilo leta 45, med vladavino rimskega cesarja Klavdija (10 pr. n. št.–54, vladal 41–54).
Ohranjeni napisi navajajo, da je bila antična Celeia bogato in gosto naseljeno mesto, zavarovano z obzidjem in stolpi, z večnadstropnimi palačami, širokimi trgi in ulicami. Klicali so jo »mala« ali »druga Troja« – Troia secunda. Rimska cesta skozi Celeio je vodila iz Ogleja (Aquileia) v Panonijo.
Celeia je kmalu postala ena od najbolj cvetočih rimskih kolonij. V mestu je bilo tedaj več večjih stavb, od katerih je Marsov tempelj slovel v celotnem rimskem imperiju . Celeio je Konstantin I. (272–337) okoli leta 320 pripojil Ogleju.
Na pohodu proti Italiji so mesto med letoma 451 in 452 opustošili Huni. Tedanji škof se je zadnjič omenjal leta 579 V času velikih selitev v 5. in 6. stoletju je bilo mesto porušeno. V zgodnjem srednjem veku so ga obnovili. V srednjem veku se mesto prvič omenja pod imenom Cylie (v Admontovem letopisu, napisanem v času med letoma 1122 in 1137), kot sedež mejnega grofa. O nastanku naselja na mestu antične Celeie v srednjem veku obstaja zelo malo ohranjenih virov. Mesto je verjetno dobilo status mestnega trga v prvi polovici 14. stoletja, po listinah leta 1323.
Mestne pravice je Celje dobilo 11. aprila 1451, z ukazom Celjskega grofa Friderika II. Po izumrtju Celjskih grofov leta 1456 so mesto prevzeli Habsburžani. Začelo se je hitro razvijati v obrtniško in trgovsko središče. Leta 1473 so zgradili mestno obzidje in trdnjavski jarek. Z obzidjem se je ubranilo pred Turki, ob velikem slovenskem kmečkem uporu leta 1515 pred kmeti, ki so zavzeli Stari grad. V letu 1798 je mesto zajel velik požar. Zgorela je večina poslopij.
Prva gimnazija v Celju je bila ustanovljena leta 1808 in spada med najstarejše v Sloveniji.
Leta 1867 je po porazu Avstrije v avstrijsko-pruski vojni mesto postalo del Avstro-Ogrske, leta 1918 pa del novonastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Nacistični okupator si je med drugo svetovno vojno želel priključiti ozemlje Južne Štajerske, a se to zaradi njegovega poraza ni zgodilo. Tako je Celje po 2.svetovni vojni postalo del FLRJ/SFRJ, po letu 1991 pa je zaživelo v samostojni Republiki Sloveniji. |
Celje | Celje Imena mesta v zgodovini | keltsko Keleja, Keleia (’zaklonišče’ ali ’zavetišče’)
Kilia (koren *K-L- ali tudi *K-R-; ’kamen, kleč, zemljišče’)
latinsko Celeia (Plinij starejši, Naturalis historia, III. knjiga, 77)
sodobno tudi Celia
Cilia (srednjevška latinščina)
Cylie (v Admontovem letopisu, napisanem v času med letoma 1122 in 1137)
Cili
Cilie
Chilia
Zelle (1818)
Cele (Ignacij Orožen, 1854)
Celle (vsaj začetek 20. stoletja)
italijansko Cilli
madžarsko Cille
nemško Cilia, Cilli, Zilie (1493 do okrog 1535), Zily, Cilli (1825–1919) |
Celje | Celje Prebivalstvo | Prebivalstvo je v Celju počasi naraščalo. V štiristo letih se je komaj podvojilo. V prvi polovici 19. stoletja je bilo Celje med južnoštajerskimi mesti na tretjem mestu, Maribor je imel 1834, Ptuj pa 1630 prebivalcev. Največ je bilo Slovencev. Nekaj je bilo nemških naseljencev iz Avstrije in deloma iz Nemčije. Po letu 1600 se je naselilo več Italijanov. Naselili so se tudi iz Sudetskih dežel (Čehi, Nemci). V letu 2014 je imela Mestna občina Celje 48.868 prebivalcev (mesto Celje 37.628 prebivalcev; proti koncu 20. stoletja je prebivalstvo Celja že preseglo 40.000 ljudi). V prvi polovici leta 2018 je Mestna Občina Celje štela 49.377 prebivalcev. Z bližnjo okolico ima mesto sicer 71.144 prebivalcev. |
Celje | Celje Gospodarstvo | Metalurgija je bila večino 20. stoletja najpomembnejša gospodarska panoga v mestu, po osamosvojitvi Slovenije pa so se bila podjetja prisiljena preusmeriti. Največje podjetje, Cinkarna Celje, je bilo ustanovljeno leta 1873 kot tovarna cinka, kasneje pa je postalo najpomembnejše kemično-predelovalno podjetje v Sloveniji, specializirano za proizvodnjo titanovega dioksida, ter eden glavnih onesnaževalcev v mestu. Poleg tega v tovarni proizvajajo tudi gradbeni material in vrtne substrate. Sanacija najbolj onesnažene bližnje okolice tovarne poteka šele zadnjih nekaj let. Tovarna EMO je bila prepoznana v širšem jugoslovanskem prostoru kot proizvajalec emajlirane posode, danes je ločena na več manjših družb, glavna dejavnost pa je proizvodnja orodij za avtomobilsko industrijo. Med večjimi industrijskimi podjetji sta bila še proizvajalec pisarniške opreme Aero Celje in Zlatarna Celje. Dva izmed redkih celjskih gospodarskih gigantov ostajata Cetis, kjer tiskajo osebne dokumente, ovojno embalažo in vinjete, ter tovarna arom in sadnih sirupov Etol, ki ima sedež v sosednji Škofji vasi. Nekdaj močna tekstilna industrija (Metka,Toper) je praktično v celoti propadla. Na severovzhodnem obrobju mesta se nahaja mesnopredelovalni obrat, v bližnji Arji vasi pa mlekarna.
V novejšem času v gospodarstvu prevladujejo storitve in trgovina. V Celju ima sedež Tuš Holding, ki je iz majhnega lokalnega trgovca prerasel v lastnika mreže supermarketov po vsej državi in razširil dejavnost na mobilno telefonijo ter posredništvo nepremičnin. Trgovinska in poslovna dejavnost je skoncentrirana severno od središča ob Mariborski cesti ter na vzhodu, kjer so bili nekoč obrati Cinkarne. Ob Mariborski cesti stoji tudi celjsko sejmišče, znano predvsem po vsakoletnem Mednarodnem obrtnem sejmu, ki je največji poslovni sejem v tem delu Evrope. Zdaj je med pomembnimi infrastrukturnimi točkami v mestu Tehnopark Celje. |
Celje | Celje Osnovne šole | V Celju in bližnji okolici se nahaja 9 osnovnih šol ter ena osnovna šola s prilagojenim učnim programom, pa tudi Glasbena šola Celje in Ljudska univerza Celje. |
Celje | Celje Srednje in višje šole | Podrobno glej: Seznam srednjih šol v Celju (skupaj 3 gimnazije in 8 srednjih strokovnih šol); v Celju so tudi štiri višje strokovne šole. Od teh so ena gimnazija in štiri druge srednje šole vključene v Šolski center Celje, ki ima višjo strokovno šolo in Medpodjetniški izobraževalni center.
Srednja šola za hortikulturo in vizualne umetnosti (prej znana kot Vrtnarska šola Celje) z višjo strokovno šolo
I. gimnazija v Celju (pogovorno imenovana tudi Kajuhova gimnazija) je heterogena srednja šola, saj izvaja več programov: ob splošni gimnaziji, v okviru katere že od leta 1990 delujejo tudi športni oddelki, ima še dva gimnazijska programa – klasično gimnazijo (od 2001) in umetniško gimnazijo glasbene smeri (od 1999, v sodelovanju z Glasbeno šolo Celje).
Gimnazija Celje-Center ima poleg splošne gimnazije tudi programa predšolska vzgoja in umetniška gimnazija – likovna smer.
Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje
Srednja ekonomska šola Celje (z višjo strokovno šolo/Ekonomska šola Celje, Višja strokovna šola)
Srednja zdravstvena šola Celje
zasebna Višja strokovna šola Abitura |
Celje | Celje Visoke šole | Fakulteta za logistiko v Celju (članica Univerze v Mariboru)
Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije
Regijsko študijsko središče Celje (prej Regijsko višje in visokošolsko središče Celje)
Fakulteta za komercialne in poslovne vede (prej Visoka komercialna šola Celje)
Fakulteta za zdravstvene vede v Celju (prej Visoka zdravstvena šola v Celju)
Visoka šola za proizvodno inženirstvo v Celju (prej Visoka gospodarska šola) |
Celje | Celje Zgodovinske in kulturne stavbe | Celjski grad (Stari grad, Zgornji Celjski grad, grad Celje) (prva polovica 13. stoletja)
Spodnji Celjski grad (Knežji dvorec ali Knežji dvor) (14. stoletje)
Celjsko mestno obzidje (1473)
Vodni stolp (15. stoletje)
Dvorec Zgornji Lanovž (15. stoletje; vsaj 1437), lovski dvorec Celjskih
Kvartirna hiša (1571) v Gosposki ulici, tu je kip Alfreda Nobela
Stara grofija (Celjska grofija, Graffei) (med 1580 in 1603) s Celjskim stropom (pred 1603)
Kalvarija (1717) na Aljaževem hribu
Magistrat (okoli 1750)
Prothasijev dvorec (okoli 1770), nekoč sedež Zgodovinskega Arhiva Celje (ta je sedaj na Teharski cesti 1)
Marijino znamenje (1776)
Marijino znamenje (19. stoletje) na Glavnem trgu
Železni dvor (Eisenhof)
Železniška postaja (1846)
Slovensko ljudsko gledališče (1885)
Narodni dom (Jan Vladimír Hráský) (1895–96) - sedež Mestne občine Celje
Rakušev mlin (1903) - (pogorel 2014)
Celjski dom (Deutsches Haus) (Peter Paul Brang) (1905–06)
Ljudska posojilnica (Jože Plečnik) (1928–29)
Joštov mlin (ni v obratovanju)
Stari pisker (med 2.sv.vojno so ga nacisti uporabljali kot zapor),
Minoritski samostan (Marijina cerkev)
Spomenik Vojna in mir (Jakob Savinšek)
Tehnopark Celje (tehnološko učno središče) |
Celje | Celje Sakralne stavbe | Herkulovo svetišče, tudi Heraklejevo svetišče na Miklavškem hribu
Starokrščanska krstilnica (konec 4. ali začetek 5. stoletja) v Gubčevi ulici
Marijina cerkev (Minoritska cerkev) (sredina 13. stoletja)
stolnica svetega Danijela s kapelo Žalostne Matere Božje-Pieta (začetek 14. stoletja) na Slomškovem trgu
cerkev svetega Miklavža (14. stoletje)
cerkev svetega Nikolaja (verjetno 14. stoletje)
kapela svete Elizabete (začetek 15. stoletja)
cerkev svetega Maksimilijana (15. stoletje)
cerkev svete Cecilije (Kapucinska cerkev) (1609–15)
Jožefova cerkev (1680)
Kapucinski samostan (1609–15)
pravoslavna cerkev svetega Save (1932; porušena med 2. svetovno vojno)
cerkev svetega Duha (1987-90) |
Celje | Celje Trgi v središču mestnega jedra | Glavni trg, Trg celjskih knezov (prej Trg Svobode), Krekov trg, Muzejski trg, Gledališki trg |
Celje | Celje Hoteli, hostli, moteli | Hotel Celeia (nekdanji Hotel Štorman in Hotel Celeia), Hotel Evropa, Hotel Faraon, Hotel Grande, Hostel Sobe pod gradom, MCC Hostel; Turška mačka (nekdanji) |
Celje | Celje Kina | Kino Union (v poslopju Celjskega doma, nekdanji), Mestni kino Metropol, Dom (nekdanji), Planet Tuš (danes Cineplexx), Kolosej (nekdanji) |
Celje | Celje Športni objekti | Stadion Z'Dežele, Dvorana Golovec, Dvorana Zlatorog, Ledena dvorana, atletski Stadion Kladivar (Atletsko društvo Kladivar Celje), Stadion Skalna klet, letno kopališče, čolnarna na Špici, rekreacijski objekti na Šmartinskem jezeru |
Celje | Celje Preko Savinje | Čopov most
Kapucinski most (nekdanji)
Laški most
Levški most oz. viseči most
Splavarjev most (Most pri Mestnem parku), danes preurejen v Splavarsko brv
Polulski most
Kapucinski most
Nekdanji most v mestni park
Levški viseči most |
Celje | Celje Kultura | Pokrajinski muzej Celje - je kulturna ustanova, ki raziskuje in razstavlja materialno kulturno dediščino Celja in širše celjske regije od prazgodovine do 1. svetovne vojne. V Pokrajinskem muzeju Celje razstavlja muzejske eksponate na dveh lokacijah v starem mestnem jedru - v Stari grofiji in v Knežjem dvoru. Z obiskom stalnih razstav se obiskovalci sprehodite skozi čas vse od prazgodovine do danes. V Stari grofiji so na ogled naslednje stalne razstave: - Lapidarij, kjer vas kamniti spomeniki popeljejo v čas rimske Celeje; - Kulturnozgodovinska razstava, ki predstavlja bogato zbirko pohištva, slik, grafik in drugih predmetov iz obdobja med 13. in začetkom 20. stoletja. V sklopu te razstave je tudi razstava »Od gotike do historizma po korakih« za osebe z motnjami vida; - Celjski strop - predstavlja osrednjo znamenitost muzeja in hkrati enega redkih primerov profanega slikarstva na prehodu iz renesanse v zgodnji barok; - razstava Alma M. Karlin Poti, ki odstira življenje Celjanke in svetovne popotnice ter pisateljice Alme M. Karlin (1889 – 1950). V Knežjem dvoru so na ogled: - Celeia – mesto pod mestom, kjer med drugim vidite rimsko cesto, obzidje z zahodnimi mestnimi vrati in temelje mestnih vil rimske Celeje »in situ«; - razstava Grofje Celjski, kjer v dveh nadstropjih palacija predstavljamo vzpon in propad dinastije grofov Celjskih, vključno z njihovimi lobanjami; razstava Od šivanke do zvezd, kjer v prvem nadstropju Knežjega dvora predstavljamo najstarejša obdobja celjskega območja: fosilne ostanke starodavnih živalskih in rastlinskih vrst, koščeno šivanko iz Potočke zijalke ter kovinsko, keramično in kamnito gradivo iz različnih pomembnih časovnih obdobij, od kamene, bakrene, bronaste in železne dobe do rimske zasedbe.
Muzej novejše zgodovine Celje - velik del muzeja je namenjen obsežnim etnološkim zbirkam in številnim obrtem v mestu Celju in okolici mesta. Obrti so prikazane v obliki ulice, kot je dejansko v Celju obstajala in po njej obiskovalci hodijo. Manjka pa tisti del Celja, ki je največji in najmočnejši - industrija, ta je na ogled v podrti Cinkarni - »Šmelc«. Na tem prostoru so leta 2005 postavili temelje za nov tehnološki polis (Tehnopolis Celje) z mednarodno univerzo, ki bo dokončan do leta 2013. Celotno Tehnološko mesto na večjem območju tega prostora gradnje, pa bodo delovali še Kreativopolis, Evropolis, poslovni sistemi, ekologija, trajnostna energija, napredne informacijske in komunikacijske tehnologije, Mednarodni finančni in investicijski center (IFIC), v katerih bo poslovalo 300 domačih in tujih podjetij, z več kot 3000 zaposlenimi, v njihovi bližnji okolici bo poskrbljeno tudi za stanovanjski kot sprostitveni del.
Hiša kulture Celje - zavod, ki deluje na področju umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja, še posebej na področju glasbe. Ustanovljen je bil leta 2009 na pobudo Društva ljubiteljev umetnosti Celje. Osnovni namen zavoda je snovanje in realizacija kulturnih projektov v obliki koprodukcij oz. mreženje kulturnih subjektov in posameznikov ter povezovanje celjskih in tujih kulturnih ustvarjalcev.
Zgodovinski arhiv Celje
Turistično in kulturno društvo Celje - ustanovljeno leta 1871 kot Olepševalno društvo Celje
Zavod za varstvo kulturne dediščine Celje
Kl(j)ub ali Mladinski klub Celje (deloval 1965 - 2005)
Tropska hiša Celje (eksotične in ogrožene živali) |
Celje | Celje Umetnost | Zavod Celeia Celje, ki skrbi za umetnostni razvoj, ponuja v mestu tri galerije, z različnimi tematskimi razstavami skozi vse leto:
Galerija sodobne umetnosti (Center sodobnih umetnosti)
Galerija Erotike - Račka
Likovni salon Celje.
Plesni forum Celje
Galerija AQ |
Celje | Celje Vsakoletne prireditve mesta Celja | V mestu delujeta dva Turistično informacijska centra: eden v Celjskem domu (Krekov trg 3) in drugi na starem celjskem gradu. |
Celje | Celje Šport | Pomembna izletniška točka je Celjska koča, sicer oddaljena 8 km jugovzhodno od središča mesta. |
Celje | Celje Rokomet | Med najuspešnejšimi celjskimi športnimi klubi je Rokometni klub Celje Pivovarna Laško, domujoč v Dvorani Zlatorog. Klub, ustanovljen leta 1946, je največji uspeh dosegel v sezoni 2003/2004, ko je po zmagi nad nemškim Flensburgom osvojil evropsko rokometno ligo prvakov. Je tudi rekorder med osvojenimi naslovi v slovenski rokometni ligi. Geslo kluba je "Enkrat za Cele, vedno za Cele."
V mestu deluje tudi Ženski rokometni klub Z'dežele (ŽRK), ki je bil v sezoni 2016/2017 finalist pokala Slovenije. |
Celje | Celje Nogomet | Zgodovina organiziranega igranja nogometa v Celju sega v začetek 20. stoletja. Pred prvo svetovno vojno je v mestu deloval nemški atletski klub SK Cillier SV, ustanovljen leta 1906. Klub, ki je imel prostore in igrišče na Skalni kleti, je močno prispeval k popularizaciji nogometa na Celjskem. Po razpadu Avstro-Ogrske je bil 28. decembra 1919 formalno ustanovljen I. SSK Celje (I. slovenski Športni klub Celje). Klub je uredil svoje igrišče na Glaziji ob Ljubljanski cesti. Prvo uradno tekmo so odigrali z ljubljansko Ilirijo. V letih do 2. svetovne vojne je klub igral v različnih ligaških tekmovanjih in v prvenstvu, igranem na območju Dravske banovine. Poleg 1. SSK so v Celju obstajali še Športni klub Mars, kasneje preimenovan v Športno društvo Olimp, Jugoslavija Celje, Redstar, Slavija in Svoboda.
Po koncu druge svetovne vojne, med katero so bili slovenski klubi razpuščeni, sta bila ustanovljena Fiskulturno društvo Celje in Športno društvo Olimp. Društvi sta se jeseni sta se društvi združili v Nogometni klub Kladivar. Združena ekipa je v republiški nogometni ligi zasedla tretje mesto. Največji uspeh pred osamosvojitvijo je klub dosegel v sezoni 1963–64, ko je osvojil tako republiško ligo, kot republiški pokal. Po dveh kvalifikacijskih tekmah proti Karlovcu si je zagotovil nastop v drugi zvezni jugoslovanski ligi - zahod. V zvezni ligi je klub igral dve sezoni, nato pa so sledila leta povprečnih rezultatov v republiški nogometni ligi. Leta 1967 se je klub združil z Železničarjem (Železničarski nogometni klub Celje, ustanovljen leta 1952). Združeni klub je igral v republiški ligi do sezone 1978–79, ko je izpadel v območno ligo. Nižjeligaška agonija je trajala vse do sezone 1990–91, ko se je klub (takrat s sponzorskim imenom NK Ingrad - Kladivar Celje) vrnil v republiško ligo.
Nogometni klub Celje je bil ustanovljen leta 1919. Je med klubi, ki niso nikoli izpadli iz Prve slovenske nogometne lige od njene ustanovitve. Leta 2005 je klub na domačem štadionu Arena Petrol osvojil naslov pokalnega prvaka Slovenije. 22. julija 2020 so, ob stoti obletnici nogometa v Celju, nogometaši NK Celje po finalni tekmi z NK Olimpija na domači Areni Z'Dežele postali državni prvaki v sezoni 2019/2020.
Košarka
V Celju domuje najuspešnejši ženski košarkarski klub v Sloveniji, ŽKK Cinkarna Celje. Domače tekme igrajo v veliki dvorani Gimnazije Celje-Center.
Judo
V predmestju Celja, na Lopati, domuje najuspešnejši slovenski judo klub, Sankaku Z'Dežele, katerega člani redno osvajajo medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih ter olimpijskih igrah. |
Črnologar | Črnologar | Črnologar je priimek v Sloveniji, ki ga je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije na dan 1. januarja 2010 uporabljalo 30 oseb in je med vsemi priimki po pogostosti uporabe uvrščen na 10.359. mesto. |
Črnologar | Črnologar Znani nosilci priimka | Konrad Črnologar (1860—1904), učitelj in zgodovinsko-topografski raziskovalec
Ladislav Črnologar (1935–2020), pisatelj, dramatik (Jesenice) |
Capelinhos | Capelinhos | Capelinhos (od Capelo + -inhos diminutive, ki dobesedno pomeni 'mali Capelos' ali 'mali rt') je monogenetski vulkan na zahodni obali otoka Faial na Azorih. To je del večjega vulkanskega kompleksa Capelo, ki vključuje 20 žlindrinih stožcev in lavinih polj, ki so poravnani v smeri zahod-severozahod in vzhod-jugovzhod od kaldere Cabeço Gordo. Čeprav je ime »Capelinhos« povezano z vulkanom, se tehnično nanaša na zahodni rt župnije Capelo. Lahko se šteje za najzahodnejšo točko Evrope, če se otoček Monchique v bližini otoka Flores, tudi na Azorih, šteje za del Amerike, ker je na severnoameriški tektonski plošči.
Vulkanski izbruh je trajal 13 mesecev, od 27. septembra 1957 do 24. oktobra 1958, kar sta morda bila dva prekrivajoča se vulkanska izbruha. Medtem ko se je zemljišče povečalo za 2,4 km², je ustvarilo 300 seizmičnih dogodkov, ki so bruhali pepel 1 km daleč, uničili 300 hiš v župnijah Capelo in Praia do Norte ter povzročilo evakuacijo 2000 ljudi (izseljevanje v ZDA in Kanado). 25. oktobra je vulkan obmiroval. Je del aktivnega vulkanskega kompleksa, ki ustvarja več seizmičnih in vulkanskih dogodkov. |
Capelinhos | Capelinhos Geografija | Capelinhos je ob vulkanskem kompleksu Capelo, ki obsega zahodno območje razpokanega vulkanizma in zgodovinskih izbruhov, ki vodijo stran od Cabeço do Fogo. Dogodki, ki so se začeli leta 1957, so bili podaljšek vulkanske dejavnosti, ki se je nenadoma končala na Costado da Nau, pečini pri Ponta dos Capelinhos. Podobno kot planota Horta, je polotok skladen z oblikami in izdelki, ki izvirajo iz surtsejskih, strombolskih in havajskih vulkanskih tipov. Nastanek je sestavljen predvsem iz bazaltnih kamnin, vendar manj pogostih havajskih kamnin.
Capelinhos je uvrščen med surtsejski tip izbruhov, saj je nastal na relativno plitki obali Faialske podvodne gore. Ironično je, da je omenjen tip vulkana, ki je bil prvič pripisan podmorskemu izbruhu vulkana Surtsey, nastal pet let prej; nekateri to vrsto izbruha opisujejo kot Capelinski.
Vvulkanski ventil na Cabeço Norte sprošča vodno paro s temperaturami med 180 ° C in 200 ° C iz vulkanskega kompleksa. |
Capelinhos | Capelinhos Zgodovina | Vulkan Capelinhos je bil pomemben dogodek; »to je bil podmorski izbruh, ki so ga intenzivno opazovali, dokumentirali in preučevali od začetka do konca. Pojavil se je pod idealnimi pogoji in nasproti naseljenega otoka s cestami, svetilnikom in zasebnimi telefoni«, je najprej komentiral vulkanolog Victor Hugo Forjaz. Prve dejavnosti med izbruhom so ugotovili inženir Frederico Machado, direktor oddelka za javna dela okrožja, njegov pomočnik inženir João do Nascimento in nadzornik António Denis, po pooblastilu civilnega guvernerja Freitas Pimentel. Direktor Observatorija v Angri, podpolkovnik José Agostinho je preletel to območje, Bernado Almada (v observatorij princa Alberta v Monaku, v Horti) pa je poslal več objav, ki so se nanašali na povečano potresno aktivnost tega območja.
Med 16. in 27. septembrom 1957 je bilo zabeleženih 200 potresov intenzitete 5 (zmerno) po Mercalliju . 23. septembra so začele vreti morske vode ob obali Ponte dos Capelinhos, prva para pa je bil opažena okoli 6:30 ure kilometer severozahodno od svetilnika. Zaznavalo bi se stalno tresenje, ki je včasih doseglo stopnjo 4 po Mercalliju (MM-31). Tri dni kasneje se je aktivnost povečala; črni pepel (do okoli 1400 m) in vodna para (do okoli 4000 m) se je vzpenjala proti zahodu dveh ilhéusov (otočkov) ob obali. 27. septembra, z začetkom ob približno 6:45 zjutraj, se je začel podmorski izbruh, 300 m od Ponta dos Capelinhos (100 m od Ilhéusa dos Capelinhos). Iskalci kitov pri Costado da Nau, nekaj metrov nad svetilnikom Capelinhos, so opazili ocean, ki se je dvigal na zahod in opozorili svetilnike. 5. oktobra: »... so se oblaki gline dvignili približno en kilometer v višino in trdni fragmenti ... ki so dosegli območje okoli 1200 metrov ...« Stavbe na tem območju so začele dobivati prve poškodbe: okna so bila razbita, strešniki so padali s streh. Naslednji dan se je na kopnem začel prvi val pepela; »čez nekaj ur je črna plast pokrila skrajni zahod otoka ...«, ki je segla 2,5 kilometra od kraterja, zaradi česar je bilo treba evakuirati naselja Norte Pequeno in Canto. Sprva so se plini in piroklastične eksplozije nadaljevali do 13. oktobra, postopoma pa so se zmanjševali, vendar so jih hitro zamenjale nasilne eksplozije, lava bombe, pepel in lava, ki je iztekala v morje. Ta intenziven izbruh se je dogajal do konca oktobra s stalnim bruhanjem pepela po Faialu, ki je uničil kulturno krajino, onemogočil normalno kmetovanje in prisilil prebivalce iz lokalnih vasi, da se evakuirajo.
Do 10. oktobra je izbruh ustvaril majhen otok, ki so domačini ga krstili Ilha Nova (novi otok), Ilha dos Capelinhos (otok Capelinhos) ali Ilha do Espírito Santo (otok svetega Duha), premera 600 metrov in višine 30 metrov z odprtim kraterjem proti morju. Do 29. oktobra je otok narasel do 99 metrov visoko in 800 metrov v premeru grobega črnega pepela.
Do konca prve faze izbruha je prišlo do nepozabnega javnega dogodka. Trije novinarji, Carlos Tudela in Vasco Hogan Teves (iz javne televizije RTP), novinar Urbano Carrasco (iz časopisa Diário Popular), skupaj s pilotom ladje Carlosom Raulinom Peixotom, so tvegali svoja življenja s potovanjem na Ilha Nova. Ko so prispeli na otok, so zasadili portugalsko zastavo, hitro stopili na čoln in veslali nazaj. A Novi otok je izginil v morje do 30. oktobra.
4. novembra 1957 se je pojavil drugi vulkanski dogodek, ki je ustvaril drugi otok, do 12. novembra 1957 pa je nastala povezava z otokom Faiala. Eksplozije in izmetavanje so se postopoma povečevalo in do 15. decembra doseglo vrhunec, ko je nastal drugi stožec . Po noči hudega dežja in pepela (16. novembra ali okoli tega dne) se je eksplozivna dejavnost prenehala in začela se je faza iztekanja lave z več pepela in eksplozivne kamnine. Do takrat je največji eruptivni stolp segel 1450 metrov v zrak, s seboj pa je nosil pepel s severozahoda na razdalji 20 kilometrov (6. decembra). Končni premor se je začel 29. decembra.
Med januarjem in aprilom 1958 so obstajali novi izbruhi pepela in spremljajoče vodne pare (beli in zatemnjeni), dva otočka ob obali Ponte dos Capelinhos pa sta izginila pod peskom in pepelom. V tem obdobju so postali stožci žlindre in zemeljska ožina sestavni del otoka Faial, uničili strehe lokalnih zgradb in napolnili prostor do svetilnika. Od 12. do 18. maja je bilo zabeleženih 450 seizmičnih dogodkov, ko se je vulkan preselil v strombolsko fazo, oddajal izstrelke 500 m v zrak, kar je povzročilo zmerne eksplozije, ki so jih spremljali infra-sonični valovi, ki so tresli vrata in okna na otoku in nekaterih sosednjih otokih. Ta zadnja faza je trajala več mesecev: zadnji tokovi lave so bili vidni 21. oktobra, zadnji projektili pa so bili prijavljeni 24. oktobra.
V tej zadnji fazi (okrog 14. maja) so v notranjosti Faialove kaldere odkrili fumarole, ki so začele oddajati žveplene vodne pare, vrelo ilovico in blato.
Čeprav je ena oseba skoraj padla v krater Capelinhos, ni bilo smrti zaradi izbruha. Na splošno so pepelne usedline in nekateri izstrelki povzročili uničenje domov in pokrili kmetijska zemljišča v župnijah Capelo in Praia do Norte. Poročilo, predstavljeno 15. januarja 1958, je pokazalo, da je izbruh prizadel 164 družin.
Zaradi tesnega odnosa med Portugalsko in Združenimi državami so se izselili begunci iz prizadetih župnij. Zakon o azorskih beguncih (2. september 1958) je dovolil izseljevanje 1500 ljudi, sponzorirali pa so ga demokratični kongresniki John O. Pastore iz Rhode Islanda in mladi senator John F. Kennedy iz Massachusettsa. Poleg številnih družin z območja Capelo so imeli koristi od teh začasnih ukrepov tudi drugi državljani Azorov. To je posebej vplivalo na 50-odstotno zmanjšanje prebivalstva Capela in prispevalo k večjemu življenjskemu standardu, večjim možnostim za delo in izboljšanju osnovnih dohodkov. |
Capelinhos | Capelinhos Turizem | Vulkan je znamenitost Faiala; uničen svetilnik in center za obiskovalce (ki leži ob pečini vulkana) je turistična točka. Čeprav je vulkan nevaren (zaradi mirujočega stanja in reliefa), poteka pot iz centra za obiskovalce in svetilnika do vrha kaldere. 27. septembra 2007 so na Portugalskem in v celotni Azorski diaspori organizirali komemoracije ob 50. obletnici izbruha in njegovih učinkih na zgodovino otoka in ljudi. |
Pergamonski muzej | Pergamonski muzej | Pergamonski muzej (nemško Pergamonmuseum) je muzej na Muzejskem otoku v zgodovinskem središču Berlina, Nemčija, in del Unescove svetovne dediščine. Muzej se je gradil od leta 1910 do 1930 na ukaz nemškega cesarja Viljema II. in po načrtih arhitektov Alfreda Messela in Ludwiga Hoffmanna v klasicističem slogu. V muzeju domujejo zbirke starin, vključno s slavnim Pergamonskim oltarjem, Muzej prednjeazijskih kultur in Muzej islamske umetnosti. Del zgradbe bo zaradi obnove zaprt do leta 2023. |
Pergamonski muzej | Pergamonski muzej Zgodovina | Ko se je leta 1904 na Muzejskem otoku odprl Muzej cesarja Fiderika (danes Bodemuseum), je bilo jasno, da zgradba ni dovolj velika, da bi lahko gostila vse umetniške in arheološke zaklade, ki so jih izkopali pod nemškim vodstvom. Izkopavanja so potekala na ozemlju staroveškega Babilona, Uruka, Ašurja, Mileta, Priene in Starega Egipta, predmetov s teh najdišč pa v obstoječem nemškem muzejskem sistemu ni bilo mogoče ustrezno prikazati. Wilhelm von Bode, direktor Muzeja cesarja Fiderika, je dal pobudo za gradnjo novega muzeja v bližini starega, ki bi vključeval starodavno arhitekturo, nemško poantično umetnost ter bližnjevzhodno in islamsko umetnost.
Načrte za veliko trikrilno stavbo je zasnoval Alfred Messel leta 1906. Po njegovi smrti leta 1909 je projekt prevzel njegov prijatelj Ludwig Hoffman, gradnja pa se je začela leta 1910, nadaljevala med prvo svetovno vojno in veliko gospodarsko krizo in inflacijo v dvajsetih letih 20. stoletja. Muzej je bil dokončan in odprt leta 1930.
Pergamonski muzej je bil močno poškodovan med zračnimi napadi na Berlin ob koncu druge svetovne vojne. Številni razstavni predmeti so bili shranjeni na varnih mestih, nekateri veliki razstavni predmeti pa so bili zaradi zaščite zazidani. Leta 1945 je Rdeča armada zbrala vse ohranjene muzejske predmete, bodisi kot vojni plen bodisi zato, da bi jih rešila pred ropanjem in požari, ki so takrat divjali v Berlinu. Leta 1958 so večino predmetov vrnili v Vzhodno Nemčijo, del zbirk pa je ostal v Sovjetski zvezi. Nekateri so trenutno razstavljeni v Puškinovem muzeju v Moskvi in Ermitažu v Sankt Peterburgu. Vrnitev teh predmetov je bila dogovorjena s sporazumom med Nemčijo in Rusko federacijo, ruski zakonodaja o kulturni lastnini pa izročitev blokira. |
Pergamonski muzej | Pergamonski muzej Zbirke | Med razstavljenimi predmeti so tudi
Pergamonski oltar
tržna vrata Mileta
Ištarina vrata in procesijska cesta iz Babilona
friz palače Kasr Mšata, Jordanija
Meissnerjev fragment Epa o Gilgamešu |
Pergamonski muzej | Pergamonski muzej Zbirka antičnih starin (Antikensammlung) | Zbirka je začela nastajati v obdobju brandenburških volilnih knezov, zbiralcev antičnih predmetov. Leta 1698 je bila obogatena z zbirko rimskega arheologa in z otvoritvijo Starega muzeja (Altes Museum) leta 1830 postala delno dostopna javnosti. Zbirka se je močno razširila z izkopavanji v Olimpiji, Samosu, Pergamonu, Miletu, Prieni, Magneziji, Cipru in Didimi.
Zbirke si delita Pergamonski in Stari muzej.
Zbirka vsebuje skulpture od arhaične do helenistične dobe ter umetnine iz grške in rimske antike: arhitekturo, kipe, napise, mozaike, izdelke iz brona, nakit in keramiko.
Glavni eksponati so Pergamonski oltar iz 2. stoletja pr. n. št. s 113 metrov dolgim frizom, ki prikazuje boj bogov in velikanov in vrata miletske tržnice iz rimske antike.
Ker je bila Nemčija po drugi svetovni vojni razdeljena na Vzhodno in Zahodno Nemčijo, je bil Pergamonski muzej ponovno odprt leta 1959 v Vzhodnem Berlinu. Predmeti, ki so ostali v Zahodni Nemčiji, so bili razstavljeni v gradu Charlottenburg. |
Pergamonski muzej | Pergamonski muzej Muzej islamske umetnosti (Museum für Islamische Kunst) | Ko je bil leta 1904 odprt Muzej Bode, se je ustanovil oddelek za islamsko umetnost, ki je bil leta 1950 vključen v Pergamonski muzej.
Poleg islamskih umetnin od 8. do 19. stoletja, zbranih od Španije do Indije, je glavna atrakcija muzeja fasada nedokončane zgodnje islamske puščavske palače Mšata, grajene južno od Amana v današnji Jordaniji. Fasada je bila darilo osmanskega sultana Abdula Hamida II. nemškemu cesarju Viljemu II. Deli vzhodnega dela fasade in ruševine zgradbe so ostali v Jordaniji.
Drug edinstven eksponat je soba iz Alepa, nekdanja sprejemnica v posrednikovi hiši v Alepu, Sirija, zgrajeni v osmanskem obdobju.
Muzej islamske umetnosti praviloma gosti tudi nestalne razstave sodobne umetnosti islamskega sveta. Leta 2008 sta bili razstavi sodobnega turškega oblikovanja z naslovom Turški užitek, in Nakš (Spol v iranski umetnosti in družbi).
Leta 2008 je bil razstavljen tudi del zbirke Edmunda de Ungerja iz njegovega doma Hamu, Surrey. Zbirka je zaenkrat posojena za petnajst let. Ena od najpomembnejših povojnih zasebnih zbirk islamske umetnosti zajema ves islamski svet od srednjega veka do 18. stoletja in vključuje preproge, tekstil, iluminacije, knjigoveške, keramične in kovinske izdelke in predmete iz kristalov. |
Pergamonski muzej | Pergamonski muzej Muzej prednjeazijskih kultur (Vorderasiatisches Museum) | V Muzeju prednjeazijskih kultur so razstavljeni predmeti, ki so jih našli nemški in drugi arheologi na ozemlju asirske, sumerske in babilonske kulture. Razen teh so na ogled tudi zgodovinske zgradbe, reliefi, manjši kulturni objekti in nakit.
Glavni eksponat so Ištarina vrata, procesijska ulica iz Babilona in pročelje prestolne dvorane Nebukadnezarja II.
V Muzeju bližnjevzhodnih kultur je tudi Meissnerjev fragment Epa o Gilgamešu. |
Pergamonski muzej | Pergamonski muzej Načrti | Celovit načrt razvoja Muzejskega otoka vključuje razširitev Pergamonskega muzeja in povezave med Novim in Bodejevim muzejem, Staro narodno galerijo, novim centrom za obiskovalce in Galerijo Jamesa Simona.
Na arhitekturnem natečaju leta 2000 je zmagal Oswald Mathias Ungers iz Kölna. Pergamonski muzej bo prenovljen po njegovem načrtu, ki kontroverzno predlaga velike predelave stavb, nespremenjenih od leta 1930. Sedanja vhodna stavba na Trgu časti bo nadomeščena s četrtim krilom in podzemnim sprehodom - Arheološko promenado, ki bo povezala štiri od petih muzejev.
Muzej je zaradi prenove delno zaprt od leta 2014. Dvorana s Pergamonskim oltarjem bo ostala zaprta do konca obnov. Muzej naj bi bil ponovno odprt leta 2019, vendar vse kaže, da se to ne bo zgodilo pred letom 2023. Stroški prenove so se skoraj podvojili na 477 milijonov evrov. |
Lahka breda | Lahka breda | Lahka breda (uradni italijanski naziv: Fucile mitragliatore Breda Mod. 30 - puškomitraljez Breda model 30) je puškomitraljez italijanske izdelave, ki je bil od leta 1930 v uporabi v italijanski vojski. |
Lahka breda | Lahka breda Opis | Leta 1929 je italijanska vlada razpisala zahtevo po novem lahkem mitraljezu, ki naj bi bil vzdržljiv in zanesljiv v delovanju. Leta 1930 se je na razpis javilo orožarsko podjetje iz Brescie, Breda Meccanica Bresciana s svojim modelom 30.
Podjetje je dobilo naročilo, model 30 pa so prvič v boju preizkusili leta 1935 v italijansko-abesinski vojni.
Kasneje je bil mitraljez uporabljen še v španski državljanski vojni, italijansko-albanski vojni, drugi svetovni vojni in v raznih drugih konfliktih okoli sveta.
Po drugi svetovni vojni so ta model uporabljali kot osnovni lahki mitraljez italijanske vojske do leta 1949, do leta 1967 pa so ga uporabljali kot vadbeno orožje. |
Lahka breda | Lahka breda Uporabniki | Kraljevina Italija
Tretji rajh: V uporabi po kapitulaciji Italije leta 1943, pod imenom MG 099(i).
Slovenski partizani |
Ponte Sisto | Ponte Sisto | Ponte Sisto je most v zgodovinskem središču Rima, ki se razteza čez reko Tibero. Povezuje Via dei Pettinari v okrožju (rione) Regola s trgom Trilussa v Trastevereju. Sedanji most je bil zgrajen med letoma 1473 in 1479, naročil ga je papež Sikst IV. (vladal 1471–84), po katerem je dobil ime, pri arhitektu Bacciu Pontelliju, ki je ponovno uporabil temelje prejšnjega rimskega mostu, Pons Aurelius, ki je bil uničen v zgodnjem srednjem veku. Trenutno je promet po mostu omejen na pešce. Dolg je 105 m in širok 20 m. (Po Zgodovini papeštva, Mandella Creightona je bil Ponte Sisto zgrajen iz blokov iz Koloseja. Poleg tega se je Sikst zavedal nesreče, ki se je zgodila v jubileju leta 1450 zaradi gneče na Ponte Sant'Angelo, ki je bil edino razpoložljivo sredstvo za komunikacijo z baziliko sv. Petra.) |
Ponte Sisto | Ponte Sisto Rimski Pons Aurelius | Predhodni most, Pons Aurelius, so avtorji prvič omenjali v 4. in 5. stoletju, pozneje pa so ga v srednjem veku poznali kot Pons Antoninus, Pons Antonini in Arenula in Pons Ianicularis id est pons ruptus vulgariter nominatus et Tremelus et Antoninus.
Pons Antonin je bil delno uničen leta 772, v času, ko je kralj Deziderij Langobardski prevzel Rim in ga je v sedanji obliki obnovil papež Sikst IV., katerega ime nosi do danes. |
Ponte Sisto | Ponte Sisto Renesančni Ponte Sisto | Most je arhitekturno značilen zaradi okulusa ali očesa, ki osvetljuje zid njegovega osrednjega spandrela: izdelan je bil, da bi zmanjšal pritisk reke na most v primeru poplave.
Na levi glavi mostu so postavljene kopije dveh marmornih plošč (odstranjenih v 1990-ih po nadaljevanju vandalizma) z elegantnim latinskim napisom, ki ga je sestavil renesančni humanist Bartolomeo Platina v čast Siksta IV. ob gradnji mostu. Piše:
in
V približnem prevodu:
in
Na vogalu via dei Pettinari in via Giulia je nekoč stal vodnjak (Fontanone di Ponte Sisto ali dei Cento Preti), ki je prenašal vodo iz velike fontane, imenovane Acqua Paola, ki je izvirala iz rimskega akvadukta, in jo je papež Pavel V. (vladal 1605–21) vrnil v obratovanje: vodo so prinesli iz jezera Bracciano v Trastevere in od tam čez Ponte Sisto do Campo Marzio. Most še vedno nosi vodo za Acqua Paola čez reko v osmih velikih ceveh. |
Ponte Sisto | Ponte Sisto Barok in sodobnost | 20. avgusta 1662 je prišlo do spora med nekaterimi korziškimi vojaki, ki so nadzorovali most in Francozi, ki so pripadali spremstvu francoskega veleposlanika, ki je sprožila afero Korzikške straže in posledično razpad Korziške garde, enote plačancev, ki so izvirali z otoka, ki so imeli policijske dolžnosti v Rimu.
Po združitvi Italije leta 1870 so bile stavbe, ki obdajajo mostra dell'acqua paola, uničene zaradi izgranje Lungotevere, ulice ob reki, sam vodnjak pa je bil premeščen na Piazza Trilussa na drugi strani mostu, kamor prinaša vode do danes.
Leta 1877 so na straneh mostu dodali dva velika prehoda za pešce iz litega železa, ki počivata na marmornih konzolah. Po znanih sporih je rimski župan Francesco Rutelli leta 2000 dovolil, da ju porušijo in obnovijo neokrnjeno silhueto Ponte Sista, od takrat pa je promet na mostu omejen na pešce.
Ponte Sisto povezuje živahno in priljubljeno območje Campo de' Fiori (doseženo prek via dei Pettinari) in prek Giulije s trgom Pilazza Trilussa v Trastevereju čez reko, kjer se v petek zvečer na aperitivu zberejo številni mladi Rimljani in turisti. |
Stranger in Town | Stranger in Town | »Stranger in Town« je hit skladba ameriške rock skupine Toto z njihovega albuma Isolation, ki je izšla leta 1984.
To je bil prvi single, ki je izšel z albuma Isolation. Decembra 1984 je single dosegel Top 30 na lestvici Billboard Hot 100.
Skladba je bila najvišje uvrščena skladba skupine na lestvici Mainstream Rock, kjer je dosegla 7. mesto. V Avstraliji je bil single uvrščen med Top 40, kjer je postal četrti najvišje uvrščen single skupine Toto. Zaostal je le za singli »Hold the Line«, »Rosanna« in »Africa«. Skladbo sta napisala David Paich in Jeff Porcaro, glavni vokal pa je prispeval Paich. Čeprav je Bobby Kimball na albumu naveden kot gostujoči glasbenik, kasneje je bil odpuščen iz skupine, je bil singl »Stranger in Town« posnet v času, ko je bil Kimball še član skupine. |
Stranger in Town | Stranger in Town Videospot | Videospot, ki ga je režiral Steve Barron, in besedilo skladbe sta bila ustvarjena po filmu »Whistle Down the Wind«, ki govori o pobeglem obsojencu, ki pribeži v skupino otrok, ti pa ga zamenjajo z Jezusom. Obsojenca je igral Brad Dourif, takrat novi član skupine Fergie Frederiksen pa se v spotu pojavi kot žrtev umora. Dourif in skupina Toto so sicer skupaj sodelovali tudi istega leta pri filmu Dune.
Leta 1985 je bil videospot nominiran na MTV-jevih video nagradah za najboljšo režijo.
Skupina se v videospotu pojavi le enkrat. |
Stranger in Town | Stranger in Town Toto | Steve Lukather – kitare, spremljevalni vokal
David Paich – glavni in spremljevalni vokal, sintetizator
Steve Porcaro – sintetizator
Mike Porcaro – bas
Jeff Porcaro – bobni, tolkala
Fergie Frederiksen – spremljevalni vokal |
Stranger in Town | Stranger in Town Dodatni glasbeniki | Mike Cotten – sintetizator
Tom Scott – saksofon
Gene Morford – bas vokal
Bobby Kimball – spremljevalni vokal |
Zipf-Mandelbrotova porazdelitev | Zipf-Mandelbrotova porazdelitev | Zipf-Mandelbrotova porazdelitev (tudi Zipf-Mandelbrotov zakon ali Pareto-Zipfova porazdelitev) je diskretna verjetnostna porazdelitev.
Imenuje se po ameriškem jezikoslovcu in filologu Georgeu Kingsleyu Zipfu (1902–1950), francosko-ameriškem matematiku poljskega rodu Benoîtu Mandelbrotu (1924–2010) in italijanskem ekonomistu in sociologu Vilfredu Paretu (1848–1923). Zipf je predlagal enostavnejšo varianto, ki so jo imenovali Zipfov zakon. Pozneje je Mandelbrot problem posplošil in ga uporabil celo za idealni plin.
Funkcija verjetnosti je enaka
1
/
(
k
+
q
)
s
H
N
,
q
,
s
,
{\displaystyle {\frac {1/(k+q)^{s}}{H_{N,q,s}}}\!\,,}
kjer je:
H
N
,
q
,
s
=
∑
i
=
1
N
1
(
i
+
q
)
s
{\displaystyle H_{N,q,s}=\sum _{i=1}^{N}{\frac {1}{(i+q)^{s}}}}
,
kadar je q = 0
in je s približno 1, se dobi Zipfov zakon.
To vrednost se ima lahko kot posplošitev harmoničnih števil (glej tudi harmonična vrsta). Ko se N približuje neskončnosti, postane to Hurwitzeva funkcija zeta
ζ
(
q
,
s
)
{\displaystyle \zeta (q,s)}
. Za končne N pri q = 0 postane Zipf-Mandelbrotova porazdelitev enaka Zipfovemu zakonu. Za nekončne N pri q = 0 postane porazdelitev zeta. |
Zipf-Mandelbrotova porazdelitev | Zipf-Mandelbrotova porazdelitev Uporaba | Zipf-Mandelbrotov zakon se uporablja v jezikoslovju (kvantitativna lingvistika). Opisuje porazdelitev besed (ne skupin besed, kot so fraze) v besedilih naravnih jezikov oziroma v besedilnih korpusih. Porazdelitev besed v poljubnem besedilu po pogostosti (frekvenci) pojavljanja se podreja potenčni porazdelitvi, ki je znana kot Zipfov zakon. Če prikažemo pogostost (frekvenco) pojavljanja (v padajočem redu) posameznih besed v zelo velikih besedilih, dobimo porazdelitev, ki je potenčna in ima eksponent zelo blizu vrednosti 1. Lahko jo zapišemo kot
Eksponent ima vrednost, ki je zelo blizu 1. Podoben zakon velja še na nekaterih drugih področjih (ekonomija, fizika, biologija, demografija, glasba, bibliografija). Iz tega sledi, da se določene besede v naravnih jezikih uporabljajo bolj pogosto kot druge. |
Zipf-Mandelbrotova porazdelitev | Zipf-Mandelbrotova porazdelitev Funkcija verjetnosti | Funkcija verjetnosti je enaka
1
/
(
k
+
q
)
s
H
N
,
q
,
s
{\displaystyle {\frac {1/(k+q)^{s}}{H_{N,q,s}}}}
kjer je
:
H
N
,
q
,
s
=
∑
i
=
1
N
1
(
i
+
q
)
s
{\displaystyle H_{N,q,s}=\sum _{i=1}^{N}{\frac {1}{(i+q)^{s}}}}
. |
Zipf-Mandelbrotova porazdelitev | Zipf-Mandelbrotova porazdelitev Zbirna funkcija verjetnosti | Zbirna funkcija verjetnosti je
H
k
,
q
,
s
H
N
,
q
,
s
{\displaystyle {\frac {H_{k,q,s}}{H_{N,q,s}}}}
. |
Zipf-Mandelbrotova porazdelitev | Zipf-Mandelbrotova porazdelitev Pričakovana vrednost | Pričakovana vrednost je enaka
H
N
,
q
,
s
−
1
H
N
,
q
,
s
−
q
{\displaystyle {\frac {H_{N,q,s-1}}{H_{N,q,s}}}-q}
. |
Vietnamska demilitarizirana cona | Vietnamska demilitarizirana cona | Vietnamska demilitarizirana cona je bilo območje, ustanovljeno kot ločnica med Severnim in Južnim Vietnamom od julija 1954 do 1976 kot posledica prve indokitajske vojne. Med vietnamsko vojno (1955–1975) je postalo pomembno kot razmejitev bojišča, ki ločuje ozemlja Severnega in Južnega Vietnama. Območje je prenehalo obstajati s ponovno združitvijo Vietnama 2. julija 1976, ostaja pa nevarno zaradi številnih neeksplodiranih ubojnih sredstev, posejanih po njem. |
Vietnamska demilitarizirana cona | Vietnamska demilitarizirana cona Geografija | Meja med Severnim in Južnim Vietnamom je bila dolga 76,1 kilometra in je potekala od vzhoda proti zahodu blizu sredine današnjega Vietnama znotraj province Quảng Trị. Od začetka na zahodu pri tromeji z Laosom je potekala proti vzhodu v ravni črti, dokler ni dosegla vasi Bo Ho Su na reki Bến Hải. Črta je nato sledila reki po njenem toku proti severovzhodu do Tonkinškega zaliva. Na obeh straneh črte je bila demilitarizirana cona, ki je tvorila tamponsko območje, široko 6,4–9,7 kilometrov. Čeprav je bila nominalno opisana s 17. vzporednikom, meja dejansko ni nikoli sledila vzporedniku, ampak je le prečkala splošno območje te zemljepisne širine. |
Vietnamska demilitarizirana cona | Vietnamska demilitarizirana cona Zgodovina | Prva indokitajska vojna (imenovana tudi francoska indokinska vojna) je potekala v Francoski Indokini med letoma 1946 in 1954 med Francijo in državo Vietnam pod francoskim nadzorom na eni strani ter gibanjem za neodvisnost Viet Minh, v katerem so prevladovali komunisti (s podporo Kitajske in ZSSR), na drugi. Viet Minh je zmagal v vojni in pridobil nadzor nad celotnim Severnim Vietnamom, razen enklave okoli Hanoja. 21. julija 1954 se je Republika Francija odrekla nadzoru nad Vietnamom in Demokratično republiko Vietnam priznala kot vlado Severnega Vietnama, hkrati pa je "priznala" državo Vietnam kot vlado Južnega Vietnama.
Postkolonialni pogoji za Vietnam so bili določeni na ženevski konferenci leta 1954, sporazum pa je bil sklenjen 21. julija 1954. Sporazum je odražal vojaške razmere na terenu: severni del Vietnama, ki ga je skoraj v celoti nadzoroval Viet Minh, je postal Demokratična republika Vietnam pod komunističnim voditeljem Ho Ši Minhom; južni del Vietnama, kjer je Viet Minh nadzoroval le razmeroma majhna in izolirana območja, pa je postal neodvisna država Vietnam pod Bảo Đạijem, zadnjim potomcem stare vietnamske cesarske hiše. Država Vietnam je kasneje postala Republika Vietnam. Do volitev je bila vzpostavljena začasna meja, ki je potekala predvsem vzdolž reke Bến Hải, območje na obeh straneh meje pa je bilo razglašeno za demilitarizirano območje – enotam obeh vlad je bil prepovedan vstop na to območje.
Po izbruhu vojne med severnim in južnim Vietnamom v 1950-ih je DMZ postal de facto mednarodna meja. Sama vojna se je razvila v posredni konflikt hladne vojne in v državo je bilo poslanih na tisoče ameriških vojakov. Kljub domnevnemu statusu DMZ je obveščevalna služba 3. marinske divizije ocenila, da je bojna moč NVA in sil Viet Konga na območju DMZ januarja 1968 znašala 40.943 vojakov. Sever je končno zmagal v vojni leta 1975, DMZ pa je prenehala obstajati po ponovni združitvi Vietnama 2. julija 1976. |
Vietnamska demilitarizirana cona | Vietnamska demilitarizirana cona Turizem | Raziskovanje demilitariziranega območja je danes mogoče udobno doseči, če se pridruži enemu od različnih izletov, ki se vsak dan začnejo iz Huếja ali Đà Nẵnga. Skupaj z lokalnim vodnikom si na celodnevnem izletu obiskovalec ogleda najbolj znane vojne kraje, kot so bojna baza Khe Sanh, The Rockpile, Ho Chi Minh Trail, postaja Doc-Mieu ali tunele Vinh Moc.
Čeprav se je vietnamska vojna končala pred desetletji, je hoja zunaj označenih poti še vedno lahko nevarna zaradi številnih neeksplodiranih ubojnih sredstev. |
Carlos Valderrama | Carlos Valderrama | Carlos Alberto »El Pibe« Valderrama Palacio, kolumbijski nogometaš, * 2. september 1961, Santa Marta, Kolumbija.
Bil je prepoznaven zaradi svojih blond las s trajno. Bil je kapetan kolumbijske reprezentance v 90. letih na Svetovnih prvenstvih 1990, 1994 in 1998. Med 1985 in 1998 je zastopal Kolumbijo na 111 mednarodnih tekmah in zadel 11 zadetkov, s čimer je postal nogometaš z največ nastopi za kolumbijsko izbrano vrsto. Splošno se ga obravnava kot najboljšega kolumbijskega nogometaša doslej. |
Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije | Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije | Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (angleško International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia, ICTY; polno ime International Tribunal for the Prosecution of Persons Responsible for Serious Violations of International Humanitarian Law Committed in the Territory of the Former Yugoslavia Since 1991) je bila ad-hoc institucija Organizacije združenih narodov za sojenje storilcem resnih zločinov med vojnami jugoslovanskega nasledstva. Sedež sodišča se je nahajal v nizozemskem Haagu.
Sodišče je bilo ustanovljeno na predlog takratnega nemškega zunanjega ministra Klausa Kinkla z resolucijo 827 varnostnega sveta Združenih narodov 25. maja 1993. Njegova pooblastila veljajo za štiri skupine zločinov, storjenih na območju nekdanje Jugoslavije od leta 1991: grobe kršitve ženevske konvencije 1949, kršitve vojnega prava, genocid in zločini proti človeštvu. Pooblaščeno je le za sojenje posameznikom in ne tudi organizacijam ali državam, najvišja mogoča kazen pa je dosmrtni zapor. Zadnja sodba sodišča je bila izrečena 29. novembra 2017, institucija pa je formalno prenehala obstajati 31. decembra istega leta.
|
Janek Wiśniewski | Janek Wiśniewski | Janek Wiśniewski je fantazijsko ime, ki ga nosi osrednja oseba v poljski pesmi Balada o Janku Wiśniewskem (poljsko Ballada o Janku Wiśniewskim). S tem tipičnim poljskim imenom je avtor balade Krzysztof Dowgiałło označil resnično osebo, ki je padla v krvavi zadušitvi severnopoljskih delavskih demonstracij v pristaniški Gdynji 17. decembra 1970, znana pa je postala po tem, da so njeno truplo drugi protestniki na nosilih iz vrat nesli skozi koridorje policistov in tankov. Dejansko je bil ta oseba 18-letni pristaniški delavec Zbigniew Eugeniusz Godlewski iz bližnjega Elbląnga, česar pa pesnik v času pisanja ni vedel.
Ime se je razvilo v legendo v poznih sedemdesetih letih, ko sta pesem uglasbila Mieczysław Cholewa, pod naslovom Pesem o Janku iz Gdynie (poljsko Pieśń o Janku z Gdyni), ter Jacek Kaczmarski pod naslovom Balada o Janku Wiśniewskem (poljsko Ballada o Janku Wiśniewskim). Za prepoznavnost pa je bila pomembna tudi upodobitev te osebe v filmu o prelomnih ladjedelniških stavkah 1980. leta Človek iz železa, tokrat z imenom Mateusz Birkut. |
Szakadát | Szakadát | Szakadát je vas na Madžarskem, ki upravno spada pod podregijo Tamási Županije Tolna. |
Tails Adventure | Tails Adventure | Tails Adventure (angleško dobesedno Tailsova dogodivščina) je videoigra franšize Ježek Sonic japonskega podjetja Sega. Izšla je leta 1995 za konzolo Sega Game Gear. To je druga igra v franšizi, ki se osredotoča na Tailsa.
Igra je nekajkrat doživela ponovno izdajo, nazadnje leta 2013 za Nintendo 3D S. |
Tails Adventure | Tails Adventure Zgodba | Mali dvorepi lisjak Miles Prower oz. Tails živi popolnoma sam na Kakavovem otoku. Na južnem delu otoka ima svojo hišo.
Nekega dne Tailsa med poslušanjem ptic zmoti nenaden zvok eksplozije v gozdu. Ptičica vrste flickyjev Tailsu pove, da je na otok prispela vojska strašnega diktatorja, velikega Battlea Kukkua. Kukku namreč išče Kaosove smaragde s katerimi bi zavladal svetu. Govorice naj bi že od davnega pravile, da se smaragdi nahajajo prav na tem otoku. Kmalu zatem je velik del otoka že v plamenih.
Tails je edini, ki se zavojevalni vojski lahko zoperstavi. |
Tails Adventure | Tails Adventure Kontinuiteta | Igra se dogaja preden je tails spoznal Sonica. Verjetno je, da so se istočasno odvijali dogodki igre Sonic the Hedgehog. |
Tails Adventure | Tails Adventure Potek igre | Za razliko od predhodnih iger v franšizi se igra bolj kot na hitrost osredotoča na raziskovanje in iznajdljivost.
Podobno kot v ostalih igrah igralec zbira obroče, nasprotno pa jih ob stiku s sovražnikom izgubi le nekaj. Igralec med igro odkriva različne pripomočke in orodja. Na enkrat jih je mogoče nositi največ štiri.
Kaosovi smaragdi, ki jih igralec odkrije podaljšajo Tailsov čas letenja in okrepijo njegovo zdravje. |
Izpodriv | Izpodriv | Izpodriv (ang. Displacement ali Displacement tonnage) je termin, ki se večinoma uporablja na ladjah. Izpodriv je teža (masa) vode, ki jo ladja ali drug objekt izpodrine. Izpodriv je povsem enak teži ladje. Po navadi se meri v metričnih tonah, kdaj tudi v kratkih in dolgih tonah.
Izpodriv ni isto kot nosilnost ali pa registrska tona (ki je enota z volumen).
100-tonska ladja v slani vodi (s povprečno gostoto 1025 kg/m³) ali pa sladki vodi (gostota okrog 1000 kg/m³)- v obeh primerih izpodrine 100 ton vode, vendar je volumen izpodrinjene sladke vode večji. |
Izpodriv | Izpodriv Bibliografija | Dear, I.C.B.; Kemp, Peter (2006). Oxford Companion to Ships and the Sea (Paperback izd.). Oxford: Oxford University Press. ISBN 0-19-920568-X.
George, William E. (2005). Stability & Trim for the Ship's Officer. Centreville, Md: Cornell Maritime Press. ISBN 0-87033-564-2.
Hayler, William B. (2003). American Merchant Seaman's Manual. Cambridge, Md: Cornell Maritime Press. ISBN 0-87033-549-9..
Turpin, Edward A.; McEwen, William A. (1980). Merchant Marine Officers' Handbook (4th izd.). Centreville, MD: Cornell Maritime Press. ISBN 0-87033-056-X.
Navy Department (1942). »Nomenclature of Naval Vessels«. history.navy.mil. United States Navy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. januarja 2015. Pridobljeno 24. marca 2008.
Military Sealift Command. »Definitions, Tonnages and Equivalents«. MSC Ship Inventory. United States Navy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. julija 2017. Pridobljeno 24. marca 2008.
MLCPAC Naval Engineering Division (1. november 2005). »Trim and Stability Information for Drydocking Calculations«. United States Coast Guard. Pridobljeno 24. marca 2008.
United States of America (1922). »Conference on the Limitation of Armament, 1922«. Papers Relating to the Foreign Relations of the United States: 1922. Zv. 1. str. 247–266.
United States Naval Institute (1897). Proceedings of the United States Naval Institute. United States Naval Institute. Pridobljeno 24. marca 2008.
Metric to English conversions |
1069 | 1069 | 1069 (MLXIX) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na četrtek. |
1069 | 1069 Normanska Anglija | 28. januar: Povod v Pustošenje Severa (ang. Harrying of the North): angleški kralj Viljem I. zaradi neredov intervenira na severu Anglije. Sprva poskuša pomiriti strasti med anglodanskimi plemiči, ki so bili razdeljeni glede normanske okupacije. Viljema razsrdi uboj normanskega grofa Northumbrije Roberta de Cominesa, ki so ga uporniki v zasedi pobili hkrati z oddelkom njegove vojske.
11. september - Po smrti Ealdreda, nadškofa Yorka, ki je bil Viljemu glavna opora in pomirjevalni dejavnik na Severu, se odnos med anglodanskimi plemiči in Normani drastično poslabša.
Uporniki razglasijo za angleškega kralja Edgarja Aethelinga, pravnuka Ethelreda Nepripravljenega. Anglosaksonski pretendent za angleški prestol Edgar Aetheling, ki mu je Viljem v zameno za vazalno zvestobo podaril nekaj zemlje, prevzame pobudo upora v svoje roke in se za pomoč obrne na danskega kralja Svena II..↓
21. september → Danci organizirajo invazijo zoper Anglonormane in skupaj z uporniki zavzamejo mesto York.
december: Viljem se odpravi na pohod proti nemirnemu Severu. York se mu preda brez boja, saj se je anglo-danska posadka pred tem že umaknila. Viljem Dancem plača danegeld, zato se vrnejo domov. Edgar Aetheling pa zbeži na Škotsko. Ker se uporniki zatekajo h gverilskemu načinu boja, Viljem uporabi taktiko požgane zemlje, požiga cele vasi, mori prebivalce, pobija živino, uničuje zaloge hrane in s soljo rodovitno zemljo. Glede na takratne kronike se preživeli zatečejo v kanibalizem. Najmanj 100.000 ljudi je pobitih ali pa kasneje pomre od lakote.
Med krvavim vojaškim pohodom Viljem načrtuje gradnjo novih samostanov na severu Anglije, ki jih do takrat pravzaprav ni bilo. Med drugim začno po Viljemovem ukazu graditi opatijo Selby, Severni Yorkshire. |
1069 | 1069 Ostalo | maj - Veliki kijevski knez Izjaslav I. se okrepljen vrne s Poljske in ponovno prevzame oblast v Kijevu, ki jo je skupaj z bratom izgubil po porazu proti Kumanom prejšnje leto.
26. oktober - Po umoru mejnega grofa Spodnjih Lužic Deda II. grofijo ponovno prevzame njegov oče Dedo I., ki je nameraval abdicirati v korist sina.
Bizantinsko cesarstvo: cesar Roman IV. Diogen izvede tri uspešne ekspedicije proti Seldžukom in jih potisne do reke Evfrat.
Taifa Sevilja: umrlega emirja Abbada II. nasledi njegov sin Abbad III., ki je tudi zadnji predstavnik abbadidske dinastije pred zavzetjem afriških Almoravidov. Med vsemi muslimanskimi taifami Iberskega polotoka je Sevilja še največja.
Po smrti norveškega kralja Magnusa II. prevzame nadzor nad celotno norveško mlajši brat Olaf III.
Umrlega lotarinškega vojvodo in toskanskega mejnega grofa Godfreja III. nasledi njegov sin Godfrej III. Lotarinški. Godfrej III. je poročen z bratranko Matildo Toskansko, ki pa svojega soproga zaradi grbe prezira, prav tako pa sta se v naslednjih letih oba znašla v naspotnih političnih taborih: Matilda v papeškem, Godfrej v cesarskem.
Dinastija Song: cesar Shenzong postavi za vrhovnega kanclerja Wanga Anshija, ki nemudoma začne z institucionalnimi reformami, ki bi povečale gospodarsko rast, zmanjšale korupcijo, razbremenile revnejše sloje, okrepile lokalno samoupravo in varnost na severnih mejah.
Vietnam: Začetek ekspanzije severnovietnamskega kraljestva pod dinastijo Ly proti jugu. Širjenje je usmerjeno na jug. Vietnam je na severu omejen s Kitajsko, na zahodu z neprehodnimi planinami, na vzhodu pa z morjem. Prodor proti jugu je trajal več stoletij in se je v mejah današnjega Vietnama zaključil z imperialistično kolonizacijo v 19. stol. |
1069 | 1069 Rojstva | Diego Gelmírez, španski nadškof Santiaga de Compostele († 1149)
Henrik Portugalski, portugalski grof iz hiše Burgundijcev († 1112) |
1069 | 1069 Smrti | 28. april - Magnus II., norveški kralj (* 1048)
11. september - Ealdred, yorški nadškof
26. oktober - Dedo II. Lužiški, mejni grof Spodnjih Lužic
Godfrej III. Lotarinški, toskanski mejni grof (* 997)
Robert de Comines, normanski northumbrijski grof
Tilopa, indijski (bengalski) budistični jogi in filozof (* 988) |
Jožef Marija Šemrl | Jožef Marija Šemrl | Jožef Marija Šemrl (tudi Schemerl in Schemmerl, nemško Joseph Maria Schemerl von Leythenbach), slovensko-avstrijski gradbenik, * 26. marec 1754, Ljubljana, † 28. januar 1844, Dunaj. |
Jožef Marija Šemrl | Jožef Marija Šemrl Življenje in delo | Šolal se je na jezuitski šoli v Ljubljani in se kot učenec
Gabriela Gruberja posvetil gradbeništvu in hidrotehniki. Leta 1777 se je po dveletnem študiju vodnih gradenj na Nizozemskem in Porenju zaposlil pri navigacijski direkciji v Ljubljani, ki je skrbela za izboljšanje plovbe po Ljubljanici, Savi in Kolpi. Ob Gruberjevi spodbudi, ki je bil v letih 1772−1781 direktor navigacijske direkcije, je kmalu postal vodilni vodogradbeni projektant na Kranjskem. Leta 1788 je bil imenovan za deželnega cestnega nadzornika, nato je bil ravnatelj deželne gradbene direkcije v Ljubljani. Izdelal je ureditveni načrt plovnosti Save med Zalogom in Brežicami, projekt pristanišča v Zalogu in mostu čez Savo v Črnučah ter topografsko karto srednjega toka Save in Ljubljanice. Ukvarjal se je tudi z načrti za osuševanje Ljubljanskega barja. Projektiral in vodil je obnovo ceste Vrhnika-Postojna in v letih 1788−1790 preureditev nekdanjega frančiškanskega samostana, ki je stal na današnjem Vodnikovem trgu, za potrebe mestne šole imenovane ljubljanski Licej. Leta 1799 je odšel na Dunaj; tam pripravil načrt za graditev prekopa Dunaj-Leitha in Dunaj-Schottwien, njegov je tudi neuresničen načrt za povezavo Dunaja preko Ogrske in Kranjske z Jadranskim morjem z vodnimi kanali, ki bi omogočale plovbo. Ukvarjal se je tudi s prenovo deželne ceste Celje-Maribor (projekt ceste pod vznožjem Konjiške gore).
Šemrl je leta 1785 objavil učbenik o geodeziji Kurze Lehrbegriffe der Geometrie. Bil je član Kranjske kmetijske družbe in ljubljanske Filharmonične družbe ter častni deželan Kranjske. Leta 1808 je bil odlikovan z Leopoldovim redom in 1811 dobil pridevek von Leytenbach. Bil je tudi svetnik dunajske Akademije za upodabljajočo umetnost in častni član Akademije lepih umetnosti v Benetkah. |
Velika nagrada Mehike 1992 | Velika nagrada Mehike 1992 | Velika nagrada Mehike 1992 je bila druga dirka Svetovnega prvenstva Formule 1 v sezoni 1992. Odvijala se je 22. marca 1992. |
Daleč je dom (album) | Daleč je dom (album) | Daleč je dom je 1. album Ansambla Modrijani, ki je izšel leta 2001 pri založbi Zlati zvoki. Istega leta je osvojil srebrno ploščo. |
Daleč je dom (album) | Daleč je dom (album) O pesmih | Daleč je dom – S to skladbo so se Modrijani predstavili na festivalu Vurberk leta 2001 in prejeli Šifrarjevo plaketo za najboljšo večglasno vokalno izvedbo, bronastega zmaja za 3. mesto po izboru občinstva in 2. nagrado strokovne komisije. Skladba se nahaja tudi na kompilacijskem albumu Uspešnice 1.
Moja Pepelka – S to skladbo so se Modrijani predstavili na festivalu Vurberk leta 2001 in prejeli Šifrarjevo plaketo za najboljšo večglasno vokalno izvedbo, bronastega zmaja za 3. mesto po izboru občinstva in 2. nagrado strokovne komisije. Skladba se nahaja tudi na kompilacijskem albumu Uspešnice 1.
Mlinar – Skladba se nahaja tudi na kompilacijskem albumu Uspešnice 1 in na četrtem albumu Kjer je glasba, tam smo mi.
Na Kunigundo – Prva posneta avtorska pesem Roka Švaba. Gre za inštrumentalno skladbo. Skladba se nahaja tudi na kompilacijskem albumu Uspešnice 1.
Odpiraj, dekle, kamrico – Slovenska ljudska pesem. |
Manhattan (pijača) | Manhattan (pijača) | Manhattan je eden od znanih klasičnih koktajlov. Kot suh Shortdrink (kratka pijača) spada med aperitive. |
Manhattan (pijača) | Manhattan (pijača) Sestava | 4 cl Canadian Whiskey
2 cl vermuta dry ali rosso
2 kapljici angosture
Glede na uporabljen vermut se Manhattan imenuje dry (suh, samo suh vermut), perfect (pol enega, pol drugega) ali sweet (sladek, samo rdeč vermut). |
Manhattan (pijača) | Manhattan (pijača) Različice | Različice vsebujejo druge vrste viskija in druge aromatske dodatke namesto angosture. Pri tem se razmerje lahko spremeni v korist vermuta.
Rory O'More vsebuje irski viski in pomarančno grenčico.
Affinity ali Rob Roy in Bobby Burns vsebujejo škotski viski, zadnji ima dodatek Benedictina.
Brooklyn vsebuje Rye Wiskey in malo maraskina. |
Kaznjenci | Kaznjenci | Kaznjenci (COBISS) je drama Petra Božiča, ki jo je napisal leta 1962. |
Kaznjenci | Kaznjenci Osebe | Trije kaznjenci
Stražnik sprevodnik
Plesalka stripteasa
Pijanec
Slepa potnica
Privid
Rablji |
Kaznjenci | Kaznjenci Vsebina | Na vlaku se vozijo trije Kaznjenci; vsi so zaradi prividov, ki so jih mučili, poklicali Stražnika, ta jih je vklenil, pripeljal na ta vlak in jih bo varoval, dokler na končni postaji ne izstopijo in bodo ustreljeni. Za udobje in prijetno vožnjo je poskrbljeno, sprevodnik jim prižiga cigarete, jim nosi pijačo, jih pita, če jih zanima razgled, lahko uporabijo daljnogled, na voljo je tudi Plesalka stripteasa. Poleg njih je v vagonu le še Slepa potnica (smrt), ki je v začetku nihče ne vidi, polagoma pa jo slišijo in vidijo vsi. Iz sosednjega vagona stopi Pijanec in se vrne na vlak v napačen vagon, tj. v tega, kjer se vozijo Kaznjenci. S Pijancem, ki se trezni, vdre na vlak bolečina, vračajo se prividi, rojeva se zmeda. Vlak iztiri zaradi razdrte proge, vsi izstopijo in jo popravijo, a skozi odprta vrata vdre še več muk. Kaznjenci zahtevajo od Stražnika, da privide, ki jim ne dajo miru, postreli; obljubljena jim je bila prijetna vožnja, to zdaj pa je goljufija, grozijo, da bodo o tem obvestili strojevodjo. Pijanec prizna, da je on razdrl progo, in se želi odkupiti s kaznijo, kajti kazen vsaj nekaj je. Izvršil naj bi jo Stražnik, ta pa ne more nič storiti, ker se ga nihče ne boji. Sprevodnik, ki je bil odšel po kosilo, se vrne z vestjo, da je strojevodjo zadela kap in da zdaj vlak drvi brez nadzora. Kaznjenci se veselijo, kajti, če se bo vlak kam zaletel, bodo morda ušli smrti, ki jih sicer zanesljivo čaka na končni postaji. Drugi potniki skušajo vlak ustaviti, vse pograbi panika, Stražnik začne razbijati stvari in jih metati skozi okno, obe skupini se spoprimeta in se drenjata okrog zavore. V splošnem metežu se vlak ustavi, Kaznjenci in Slepa potnica izstopijo. Stražnik ugotovi, da ni smiselno ljudi reševati pred prividi, Sprevodnik doda, da tudi za njihovo udobje najbrž ni smiselno skrbeti, Pijanec pa zaključi, da zdaj SO … Razležejo se trije diskretni streli. Plesalka sprašuje, kdo je vendar streljal, ko pa je Stražnik tukaj? |
Polenta | Polenta | Polenta je jed, ki jo pripravimo s kuhanjem koruznega zdroba, navadno v slani vodi.
V Istri so polento največkrat pripravljali na odprtem kurišču, v visečem kotličku.
Uporablja se kot priloga k mesu, divjačini, gobam, siru, golažu, sezonski zelenjavi... Lahko jo tudi ohlajeno narežemo na rezine, jo popečemo in postrežemo npr. poleg morske hrane. |
Robert Jay Lifton | Robert Jay Lifton | Robert Jay Lifton, ameriški psihiater, * 26. maj 1926, Brooklyn, New York, ZDA.
Bil je zgodnji predstavnik psihozgodovine. |
Đoka Vladisavljević | Đoka Vladisavljević | Đoka Vladisavljević, srbski vojaški zdravnik in general, * 12. april 1866, † 23. avgust 1932. |
Đoka Vladisavljević | Đoka Vladisavljević Življenjepis | Med balkanskima vojnama je bil načelnik sanitete Vrhovne komande in v času VKJ je bil inšpektor sanitete Ministrstva za vojsko in mornarico ter predsednik Vojaškosanitetnega komiteja. |
Komunistična partija (Italija) | Komunistična partija (Italija) | Komunistična partija (kratica KP; italijansko Partito Comunista, PC) je italijanska izvenparlamentarna politična stranka, ki se uvršča na skrajno levico. Trenutni generalni sekretar stranke je Alberto Lombardo. |
Matija Žvanut | Matija Žvanut | Matija Žvanut, slovenski trgovec in kulturni delavec, * 12. februar 1832, Lozice, † 5. avgust 1881, Trst. |
Matija Žvanut | Matija Žvanut Življenje in delo | Gimnazijo je končal v Gorici. Po družinskem izročilu naj bi študiral pravo, toda nevarnost vpoklica v vojsko naj bi mu to preprečila. Pred vojaško suknjo naj bi se rešil z zaposlitvijo pri svaku Andreju Danevu na Opčinah, ki je bil vojni dobavitelj. Kasneje se je zaposlil v Trstu pri lesni industriji Schiffmann&Lautmann, kjer je bil nazadnje prokurist.
V letih 1861–62 se je spoprijateljil s Franom Levstikom s katerim se je dopisoval do smrti. V Trstu je pridobival naročnike za Levstikovega Pavliho, sodeloval pa je tudi pri tržaškem Juriju s pušo. Bil je član mnogih slovenskih društev, več let tudi predsednik čitalnice v Rojanu. Denarno pa je podpiral tudi druge slovenske literarne zavode ter Delavsko podporno društvo v Trstu. |
Matra MS80 | Matra MS80 | Matra MS80 je bil Matrin dirkalnik Formule 1 za sezono 1969, ko sta z njim dirkala Jackie Stewart in Jean-Pierre Beltoise. Poganjal ga je motor Cosworth DFV z delovno prostornino 3000 cm³, ki je lahko proizvajal okoli 420 KM. Stewart je z njim osvojil dirkaški naslov prvaka s petimi zmagami, moštvo pa tudi konstruktorskega.
Uradno je z dirkalnikom nastopalo moštvo Tyrrell Racing Organization. MS80 je bil eden prvih dirkalnikov Formule 1, ki je s pomočjo krilc povečeval pritisk pnevmatik na stezo. To se je prvič pojavilo v sezoni 1968. Zaradi več hujših nesreč so bila visoka krilca prepovedana in so morala bili pritrjena direktno na šasijo. Uporabljeni sta bili le dve šasiji, tretje je bila izdelala, toda ostala je nedotaknjena dokler ni EPAF leta 2006 iz nje naredil dirkalnik. Jackie Stewart se je v reviji British Motor Sport leta 2006 označil Matro MS80 kot najbolje vodljiv dirkalnik Formule 1, s katerim je kadarkoli dirkal. |
Lunanai (EP) | Lunanai (EP) | Lunanai je prvi extended play slovenske alternativne rock skupine Siddharta, izdan leta 2000. Prva pesem, pri kateri kot gost nastopa tudi slovenski kantavtor Vlado Kreslin, je bila posneta v živo na podelitvi viktorjev leta 2000. |
Lunanai (EP) | Lunanai (EP) Siddharta | Tomi Meglič - vokal, kitara
Primož Benko - kitara
Boštjan Meglič - bobni
Cene Resnik - saksofon
Primož Majerič - bas kitara
Tomaž Okroglič Rous - klaviature |
Lunanai (EP) | Lunanai (EP) Dodatni glasbeniki | Boško Bursač - posnetek pesmi L.E., Farmer in Stipe (posneto 17. marca 2000 v Domžalah)
Vlado Kreslin - vokal na pesmi št. 1 |
128. pehotni polk (Avstro-Ogrska) | 128. pehotni polk (Avstro-Ogrska) Zgodovina | Polk je bil ustanovljen leta 1918, med prvo svetovno vojno, v sklopu t. i. Conradovih reform, pri čemer je bila sama vojaška sposobnost polka zelo slaba. Sestavljen je bil iz treh bataljonov, ki so jih vzeli iz dotedaj obstoječih polkov. |
128. pehotni polk (Avstro-Ogrska) | 128. pehotni polk (Avstro-Ogrska) Organizacija | Ob ustanovitvi:
4. bataljon, 52. pehotni polk
5. bataljon, 62. pehotni polk
1. bataljon, 51. pehotni polk |
Bat (boginja) | Bat (boginja) | Bat je bila boginja krava v egipčanski mitologiji. Upodabljali so jo kot kravo s človeškim obrazom in kravjimi ušesi in rogovi. V Novem kraljestvu so bile njena identiteta in lastnosti vključene v boginjo Hator. |
Bat (boginja) | Bat (boginja) Čaščenje | Čaščenje boginje Bat se je začelo že v najzgodnejšem obdobju Egipta. Častili so jo morda že v kameni dobi kot zaščitnico čred. Bila je glavna boginja mesta Šešeh, bolj znanega kot Hu ali Diospolis Parva v 7. nomu Gornjega Egipta. |