id
stringlengths
1
247
query
stringlengths
1
24.6k
document
stringlengths
20
115k
Henrik VII. Luksemburški
Henrik VII. Luksemburški Priprave za napad na Neapelj in Henrikova smrt
S kronanjem so mnogi Henrikovi spremljevalci imeli svoje delo za opravljeno in so se z vojskami vrnili domov. Konec avgusta je tudi cesar s preostankom svoje vojske zapustil Rim. 12. septembra 1312 je v Arezzu sprožil postopek proti Robertu Anžujskemu, katerega je obtožil zarote proti cesarstvu in cesarju in mu dal na razpolago tri mesece časa, da obtožbe ovrže. Sredi septembra je cesar v odprti bitki pri Incisi premagal vojsko Firenc in začel mesto oblegati. Mesto je zdržalo do konca oktobra, ko so malarija, za katero je zbolel tudi Henrik, in druge epidemije, nezadostna preskrba in pomanjkanje denarja prisilili cesarjevo vojsko, da je z obleganjem odnehala. Od uničevalne vojne, ki je sledila, so imele več koristi Firence in njeni zavezniki, tako da se je moral Henrik marca 1313 umakniti v Piso. V Pisi je izdajal ukaze in zakone in skušal urediti nesporazume s kurijo. Ker se Robert ni odzval, ga je cesar 26. aprila 1313 (v odsotnosti in brez posledic) izobčil, ga odstavil, mu odvzel vse imetje in fevde, vse pravice in nazive, in ga obsodil na smrt z mečem. Največ pozornosti je posvetil pripravi pohoda nad Neapelj, ki ga je papež izrecno prepovedal. Brata Balduina je poslal v Nemčijo, da bi poleti pripeljal na jug nove čete. Še preden so nove čete prispele, se je Henrik z vojsko odpravil proti Neaplju. 8. avgusta je s 4000 možmi napadel Sieno, ponovno zbolel za malarijo in 24. avgusta 1313 petintridesetleten umrl v samostanu Buonconvento južno od Siene. Pokopali so ga v katedrali v Pisi. Friderik III. Sicilski je pozival cesarsko vojsko, naj se bojuje naprej, a ta se je kot v begu umaknila iz Italije.
Henrik VII. Luksemburški
Henrik VII. Luksemburški Osebnost in dosežki Henrika VII.
Zgodovinarji so Henriku VII. pripisali vse vrline srednjeveškega vladarja: pobožnost s potezami asketstva, miroljubnost, osebno hrabrost, pravičnost, zvestobo v zakonu. Ko pa je bila ob zelo težkih okoliščinah ranjen njegov ponos in prizadeta čast gospodarja, se je njegova ljubeznivost lahko sprevrgla v nepopustljivost, jezo in maščevalnost. Dosledno in premišljeno je zasledoval svoje politične cilje in znal izkoristiti priložnosti, ki so se mu ponudile. V Nemčiji je Henrik deloval zelo pomirjevalno. Dosegel je poravnavo s Habsburžani in z Wettinci in ob lojalnih odnosih z Wittelsbachi vzpostavil v cesarstvu kar neobičajno enotnost. Trudil se je za prijateljske odnose s Francijo. Ko pa je skušal enako delovati v Italiji, je tam naletel na povsem drugačne, tuje mu razmere in trčil ob interese francoskega kralja, papeštva in anžujske dinastije. Henrikova idealistična težnja, da vzpostavi spet red po volji boga, prinese mir in pravičnost, ni imela realnih možnosti za uspeh. Nasprotno, Henrikovo posredovanje je razprtije med mestnimi državicami na Apeninskem polotoku še poglobilo. Po drugi strani pa je Italijo tudi spomnilo, da je nekoč pripadala cesarstvu in sprožilo teoretične razprave o pristojnostih papeštva in cesarstva, ki so se nadaljevale med vladanjem Henrikovega naslednika, Ludvika IV. Wittelsbaškega. Največje pridobitve za svojo dinastijo, osvojitve Češke, v kratkem času, ki mu je bil na razpolago, verjetno mi mogel prav dojeti. Materialne in politične osnove, ki jih je s tem pridobila luksemburška dinastija, pa je znal optimalno izkoristiti njegov vnuk Karel IV.
Henrik VII. Luksemburški
Henrik VII. Luksemburški Družina
Henrik VII. se je leta 1292 poročil z Margareto, hčerko brabantskega vojvode Ivana I. Imela sta tri otroke: Ivan (1296-1346), češki kralj Marija (1304-1324) ∞ 1322 francoski kralj Karel IV. Beatrice (1305-1319), ∞ 1318 ogrski kralj Karel I.
Max Jakob
Max Jakob
Max Jakob, nemški fizik, * 20. julij 1879, Ludwigshafen, Nemško cesarstvo (sedaj Nemčija), † 4. januar 1955, Chicago, Illinois, ZDA. Jakob je največ deloval na področju termodinamike.
Pako
Pako
Pako je naselje v Občini Borovnica. Leži na robu Ljubljanskega barja, okrog 2 km severno od Borovnice. Cerkev sv. Miklavža v vasi se prvič omenja leta 1521; spada pod borovniško župnijo. Poleg le-te se nahaja še znamenit vodnjak sv. Miklavža oz. sv. Nikolaja, ki je bil leta 2011 popolnoma obnovljen. Postavljena je tudi nova kapelica.
4. orožniški polk (Avstrijsko cesarstvo)
4. orožniški polk (Avstrijsko cesarstvo) Zgodovina
Polk je bil ustanovljen 18. januarja 1850, pri čemer je bil zadolžen za področje Galicije, Bukovine in Krakova. Leta 1854 so razdelili polkovno področje, pri čemer so ustanovili nov 17. orožniški polk, ki je imel sedež v Krakovu. V sklopu reorganizacije, ki jo je 11. julija ukazal notranji minister in 8. avgusta 1860 nato še generalni inšpektor orožništva, je bil polk zadolžen za področje Galicije in Bukovine, pri čemer je polkovni štab ostal v Lvovu. Polk je bil razpuščen v reorganizaciji leta 1866, ko so razpustili vse polke in ustanovili deželna orožniška poveljstva.
Vsevolod II. Kijevski
Vsevolod II. Kijevski
Vsevolod II. Olgovič (starovzhodnoslovansko Всеволодъ Oльгович) je bil od leta 1127 do 1139 černigovski knez in od leta 1139 do svoje smrti kijevski veliki knez, * okoli 1094, † 27. julij 1146. Bil je sin černigovskega kneza Olega Svjatoslaviča. Poročen je bil z Marijo Mastislavno, hčerko kijevskega velikega kneza Mstislava. Z njim je imela dva sinova in dve hčeri: Svjatoslava III. Kijevskega, Jaroslava II. Vsevolodoviča, Ano, po podatkih v nekaterih kronikah poročeno gališkim knezom, sinom Vasiljka Rostislaviča, in Zvenislavo, poročeno v vroclavskom vojvodom Boleslavom I. Visokim. Čeprav je imel dva sinova, je za svojega naslednika izbral svojega brata Igorja in od svojih podložnikov zahteval, da sprejmejo Igorja za kijevskega velikega kneza. Po eni od pripovedi je Vsevolod celo ukazal Kijevčanom poljubiti sveti križ in priseči zvestobo Igorju, kar so mu zamerili. Malo pred smrtjo je Vsevolod postal menih z imenom Gavriil.
Vincenc Zusner
Vincenc Zusner
Vincenc Zusner (slov. Cuznar), slovenski podjetnik in pesnik, * 17. januar 1804, Škofja Loka, † 12. junij 1874, Gradec.
Vincenc Zusner
Vincenc Zusner Življenje in delo
Zaradi težkih gmotnih razmer je moral zatreti željo po šolanju. Šel je v uk za trgovskega vajenca. Zanimal se je za prodajne izdelke, predvsem za loščilo. Da bi bil neodvisen, je sprejel mesto pisarja na graščini Gross Söding pri Voitsbergu (blizu Gradca), v prostem času se ukvarjal s poskusi. Leta 1825 se je preselil v Gradec, ustanovil podjetje, ki je izdelovalo takšno loščilo, ga uspešno prodajal do Neaplja, Carigrada in celo v Brazilijo. Leta 1844 je podjetje prodal ter se kot premožen zasebnik posvetil pesnjenju v nemščini, izpopolnjevanju izobrazbe in učenju jezikov, (npr. srbskega in ruskega). Pesniti je začel pozno. Prvo pesem je objavil leta 1828, nato pa bolj pogosto po letu 1832. Izdal je nekaj pesniških zbirk.
Vincenc Zusner
Vincenc Zusner Bibliografija
Gedichte, 1842 (COBISS), 1858, 1871 (COBISS) Neuere Gedichte, 1853 (COBISS) Im Walde, 1862 (COBISS)
Gornje Viljevo
Gornje Viljevo
Gornje Viljevo je naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod občino Nova Bukovica Virovitiško-podravske županije.
Ovčar Banja
Ovčar Banja
Ovčar Banja (izvirno srbsko Овчар Бања) je naselje v Srbiji, ki upravno spada pod Občino Čačak; slednja pa je del Moraviškega upravnega okraja.
Ovčar Banja
Ovčar Banja Demografija
V naselju živi 135 polnoletnih prebivalcev, pri čemer je njihova povprečna starost 39,1 let (37,6 pri moških in 40,5 pri ženskah). Naselje ima 65 gospodinjstev, pri čemer je povprečno število članov na gospodinjstvo 2,58. To naselje je, glede na rezultate popisa iz leta 2002, večinoma srbsko, a v času zadnjih treh popisov je opazno zmanjšanje števila prebivalcev.
Erazem Predjamski
Erazem Predjamski
Erazem Predjamski oz. Logar (nemško Erasmus von Lueger) je bil kranjski vitez in lastnik Predjamskega gradu. Znan je bil tudi kot ropar.
Erazem Predjamski
Erazem Predjamski Življenje
Erazem Predjamski je bil sin tržaškega cesarskega glavarja Nikolaja Predjamskega. Kmalu je zaslovel kot hraber bojevnik, ter tako prišel na sam dvor cesarja Friderika III. Tam je zašel v politični spor, ker pa se ni hotel predati sodišču, se je zatekel na domači grad. Cesarska vojska je grad obkolila in ga dolgo časa oblegovala. Na površje je iz gradu vodilo veliko rovov, skozi katere so prenašali hrano. Tako je Erazem brez težav prenašal obleganje. Pozne pomladi 1484 je vojski uspelo zadeti prostor v katerem se je v tistem trenutku nahajal Erazem. Slednji je umrl pod ruševinami.
Erazem Predjamski
Erazem Predjamski Potomci
Razširjeno je prepričanje, da je bil Erazem zadnji član svoje družine. Kljub temu nekateri menijo, da je bil poročen s Katarino, hčerko barona Krištofa Ungnada in da so se njegovi sinovi Nikolaj, Erazem in Andrej zatekli k Matiju Korvinu. Spet drugo prepričanje pravi, da se je Erazmova edinka Ana poročila s proseško-kontovelskim vitezom Krištofom Kobenclom, ter da je tako grad Predjama prišel v last družine slednjega.
Erazem Predjamski
Erazem Predjamski V slovenski literaturi
Erazem naj bi bil znan po tem, da je kradel bogatim karavanam in preskrboval reveže, zaradi česar ga večkrat enačijo z Robinom Hoodom. Erasem iz Jame (1845), Franc Malavašič Erazem Predjamski (1978), Saša Vuga
Svetičič
Svetičič
Svetičič je priimek več znanih Slovencev: Slavko Svetičič (1958—1995), alpinist Vojka Svetičič (*1948), glasbena učiteljica
Krple
Krple
Krple (kŕple ['kŗ:ple]). so kmetijski pripomoček, za nošenje (spravljanje) sena, slame, ali listja.
Krple
Krple Opis in uporaba
Narejene so iz dveh lesenih polokroglih ročajev (locnov), med katere je raspeta mreža iz vrvi podobna ribiški mreži. Če se krple razpnejo so podobne krogu, ena polovica se dvigne navpično, druga pa leži na zemlji, sedaj lahko krplje napolnimo s steljo, (v Slovenskih goricah so se krplje uporabljale predvsem za nošenje listja, katerega so uporabljali za steljo v hlevu), ko so napoljnjena dvignemo še drugo polovico in oba locna zvežemo z vrvjo (štrìkom). Sedaj jih naložimo na ramena in odnesemo do voza, kjer jih izpraznimo.
Župnija Sv. Florijan ob Boču
Župnija Sv. Florijan ob Boču
Župnija Sv. Florijan ob Boču je rimskokatoliška teritorialna župnija Dekanije Kozje - Rogatec - Šmarje pri Jelšah, ki je del škofije Celje. Do 7. aprila 2006, ko je bila ustanovljena škofija Celje, je bila župnija del kozjanskega naddekanata škofije Maribor. Župnijska cerkev je cerkev sv. Florjana.
Désirée Clary
Désirée Clary
Bernardine Eugénie Désirée Clary, švedska in norveška kraljica , * 8. november 1777, Marseille, Francija, † 17. december 1860, Stockholm, Švedska. Désirée je bila kraljica Švedske in Norveške kot soproga kralja Karla XIV. Janeza, nekdanjega francoskega generala in ustanovitelja rodbine Bernadotte, Enkrat je bila tudi zaročena z Napoleonom Bonapartejem. Uradno si je spremenila svoje ime v latinsko ime Desideria, katero sama ni uporabljala..
Désirée Clary
Désirée Clary Zgodnje življenje in družina
Désirée Clary se je rodila v Marseilleu v Franciji kot hčerka Françoisa Claryja (24. februar 1725 – 20. januar 1794), bogatega proizvajalca in trgovca svile in njegove druge žene (por. 26. junija 1759) Françoise Rose Somis (30. avgust 1737 – 28. januar 1815). François se je pred tem 13. aprila 1751 poročil v Marseilleu z Gabriello Fléchon (1732 – 3. maj 1758), s katero ni imel otrok. Njena sestra Julie Clary se je poročila z Josephom Bonapartejem in je kasneje postala kraljica Neaplja in Španije. Njen brat Nicholas Joseph Clary je postal 1. grof Claryski in se je poročil z Anne Jeanne Rouyer, s katero je imel hčerko Zénaïde Françoise Clary (25. november 1812 – 27. april 1884), ki je bila žena Napoléona Berthiera de Wagrama, 2. vojvoda de Wagramskega (10. september 1810 – 10. februar 1887), sina maršala Berthiera in z njim imela potomce (med katerimi je bila prva žena Joakima, 4. kneza Muratskega). Désirée je prejela samostansko šolanje, ki so ga običajno dobile hčerke višjih razredov v pre-revolucionarni Franciji, vendar so bili med francosko revolucijo samostani zaprti in Désirée se je vrnila k staršem. Njena izobrazba je bila opisana za slabo. Bila je posvečena svoje rojstni družini do konca svojega življenja. Leta 1794 je umrl njen oče. Kmalu potem je ugotovila, da je dal priziv za oplemenitenje pred revolucijo (zahteva, ki ni bila sprejeta). Zaradi tega so njenega brata Etienna, sedaj glavo družine in njenega skrbnika, revolucionarski organi aretirali. Glede na tradicionalno zgodbo je spremljala svojo svakinjo Suzanno, da bi ljudskega komisarja Albitta rotila za osvoboditev njenega brata. V čakalni sobi je zaspala in nanjo je pozabila vzvišena Suzanne, ki je uspela v svoji misiji. Našel jo je Joseph Bonaparte, ki jo je spremil domov. Joseph je b nato predstavljen njeni družini. Désirée in Joseph sta se zaročila in Josephov brat Napoleon Bonaparte je bil tudi predstavljen družini. Po navedbah naj bi Napoleon predlagal, da bi Joseph moral biti zaročen z njeno starejšo sestro Julie, medtem ko bi on moral biti zaročen z Désirée; ta predlog so vsi štirje odobravali. Joseph se je poročil z Julie in Désirée je postala zaročena z Napoleonom Bonapartejem 21. aprila 1795. Med letoma 1795 in 1797 je Désirée živela z materjo v Genovi v Italiji, kjer je imel njen svak diplomatsko misijo in medtem se jim je pridružila družina Bonaparte. Leta 1795 je Napoleon začela razmerje z Joséphine de Beauharnais. Dne 6. septembra je z Désirée prekinil, po čimer ga je tudi osvobodila njegove obljube zaroke. Ena leto kasneje se je poročil z Joséphine. Leta 1797 je Désirée šla v Rim, kjer je živela s svojo sestro Julie in svojim svakom Josephom, ki je bil francoski ambasador v Papeški državi. Njen odnos z Julie je ostal zelo intenziven in globok. Za kratek čas je bil zaročena z Mathurinom-Léonardom Duphotom, francoskim generalom. Zaroka je bila bolj ali manj dogovorjena z Napoleonove strani, ki se ji je želel odložiti s poroko in Duphota je privlačila njena dota in položaj Napoleonove svakinje. Strinjala se je glede zaroke z malo odpora, saj je bilo znano, da je imel Duphot dolgoročno partnerico in sina. Dne 30. decembra 1797, na dan pred njuno poroko, je bil ubit v anti-francoskem izgredu zunaj pred njuno rezidenco Palazzo Corsini v Rimu.
Désirée Clary
Désirée Clary Madame Bernadotte
Po svoji vrnitvi v Francijo je Désirée živela z Julie in Josephom v Parizu. V Parizu je živela v krogu družine Bonaparte, ki je bila na njeni strani proti Josephini potem, ko je Napoleon z njo prekinil zaroko. Sama tudi ni imela rada Joséphine in jo je klicala stara kurtizana z zasluženo slabim ugledom, vendar naj ne bi kazala kaj sovražnosti kot naj ne bi tudi člani družine Bonaparte. Prejela je snubitev generala Junota, vendar jo je zavrnila, ker je ta snubitev šla skozi Marmonta. Désirée je sčasoma spoznala svojega bodočega može, Jeana Baptista Julesa Bernadotta, še enega francoskega generala in politika. Poročila sta se 17. avgusta 1798 v posvetni slovestnosti v Sceauxu. V predporočni pogodbi je Désirée dobila ekonomsko neodvisnost. Dne 4. julija 1799 je rodila njunega edinega otroka, sina Oskarja. Med državnim udarom leta 1799, ko je Napoleon prišel na oblast, je bila Désirée izpostavljena manipulaciji od tako družine Bonaparte, ki je hotela, da Bernadotte podpira Napoleona, in Bernadottovo frakcijo, ki je hotela, da on sam ukrepa. Obe strani sta jo hoteli uporabljati, da bi vplivala na svojega moža in bi iz njega dobila izvleček informacij o njegovih stališčih. Zavedajoč se tega, ji ni povedal svojih načrtov, vendar je kasneje povedal, da je bil med udarom zaradi družinskega vpliva pasiven. Med udarom je bil par prisiljen vzeti zatočišče v podeželski vili generala Sarrazina v Villeneuve St. Georges: Désirée je bila kot kaže med pobegom oblečena kot moški. Ves čas je bila v stiku z Julie in Napoleon je kot kaže sprejel Bernadotta zaradi nje. Leta 1800 je bila Désirée prisotna na propadlem poskusu atentata na Napoleona, ko je eksplodirala bomba kočijo Napoleona in kočijo, v kateri je bila skupaj s Caroline Bonaparte. Désirée ni zanimala politika, vendar so jo njene dobre povezave naredile za lutko Napoleona in njenega moža, ki sta jo oba izrabljala, da bi vplivala drug na drugega in bi si izmenjavala sporočila. Leta 1801 jo je Bernadotte prosil, da skozi Josepha vpliva v korist generala Ernoufa. Eno leto kasneje je bila odkrita zarota proti Napoleonu. Napoleon je sumil Bernadotta in je zasliševal Désirée, ki mu je naivno povedala, da njen mož ni bil vključen, vendar se je v svojem domu sestal z Moreau in je med svojim spancem zamrmral njegovo ime skupaj kot tudi besedo zarota. Po tem je Napoleon imenoval Berndaotta za guvernerja Louisiane. Par je bil pripravljen za plovbo, ko je preklical imenovanje. Dne 19. maja 1804 je njen mož postal maršal Francije, kar ji je dalo enakovredni položaj. Vendar pa je bila glede družbenega položaja opisana za brezbrižno, tako kot njena sestra Julie. Napoleon ji dal žepnine in hišo v ulici Rue d'Anjou Saint-Honoré, kjer je prebival za preostanek svojega življenja, ko je v Parizu. Na kronanju Napoleona dne 2. decembra 1804 je sledila Jožefini, katere vlečke so nosile njene svakinje, in nosila Jožefinin robček in tančico na blazini. Njen možje bil pod Napoleonom vodilni general v francoski vojski in je bil običajno odsoten iz Pariza. Všeč mu je bilo, da je bila članica višje družbe in jo na njegovo željo je pod vodstvom inštruktorja Montela vzela lekcije iz plesa in etikete. Désirée je imela dober odnos s cesarsko družino Bonaparte. Po prošnji njenega moža ji ni bilo treba biti dvorna dama in sodelovati v dvornem življenju. Živela je v krogu družin Bonaparte in Clary in sodelovala v visoki družbi, kjer je uživala v glasbi, gledališču in plesu, medtem ko je svoja poletja preživela v zdraviliščih ali v svojih podeželskih vilah v La Grangeu in Auteuilu. Verjeto je, da je imela romantično razmerje s korzičanom Angom Chaippom, ki je velikokrat bil njen spremljevalec. Opisana je za lepo, prijetno in spretno plesalko, vendar dokaj anonimno. Večino časa je med moževo odsotnostjo živela ločeno od njega v Parizu. Ko je bil Bernadotte governer Han​zeat​skih mest in Hannovra, ga je Désirée skupaj s sinom nekajkrat obiskala v Hamburgu, vendar ni tam nikoli dolgo ostala, vsakič se je kmalu vrnila v Pariz. Ni ji bilo všeč življenje kjer koli razen v Parizu. Leta 1806 je bila prisiljena spremljati ceasarico Jožefino v Mainz. Ko je njen mož leta 1806 postal princ Pontecorvski, je Désirée zaskrbljeno vprašala, će bo morala zapustiti Pariz, vendar je bila srečna, ko ji je bilo zagotovljeno, da ji ne bo treba. Leta 1807 je obiskala Bernadotta v Spandau in Marienburgu v Vzhodni Prusiji, kjer je zdravila njegovo bolezen. Avgusta 1810 je bil Bernadotte izvoljen za dediča na prestol Švedske. Désirée je na začetku mislila, da je to podobno položaju princa Pontecorvska in ni pričakovala, da bo morala obiskovati Švedsko bolj kot je bila prisiljena obiskovati Pontecorvo: "Mislila sem, da bo isto kot pri Ponte Corvu, kot pri kraju, kjer sem imela naslov." Pozneje je priznala, da ji nikoli ni bilo mar za katerokoli državo razen Francije in ni vedela nič o tujih državah ter je bila v obupu, ko ji je bilo povedano, da je čas, da zapusti Pariz. Désirée je odlašala z odhodom in ni šla s svojim možem. Bila je navdušena nad položajem, ki ga je dobila na francoskem.dvoru po povišanju v kronsko princeso (vsak teden je bila povabljena na dogodke na dvoru) in njeni francoski služabniki, ki so jo hoteli odvrniti od odhoda, so jo prestrašili z govorjenjem, da se je Švedska nahajala blizu Severnega pola, kjer so polarni medvedi. Končno je zapustila Pariz in je potovala prek Hamburga in Kronborga na Danskem čez Öresund v Helsingborg na Švedskem.
Désirée Clary
Désirée Clary Prestolonaslednica
22. decembra 1810 je Désirée prispela v Helsingborg na Švedskem s sinom Oskarjem in 6. januarja 1811 je bila predstavljena švedskemu kraljevemu dvoru v kraljevi palači v Stockholmu. V Helsingborgu se je srečala s svojo imenovano gospodarico oblačil grofico Caroline Lewenhaupt in z družico Mariano Koskull. Švedsko podnebje naj bi bilo zanjo šok: prispela je med zimo in je sovražila sneg tako, da je jokala. Njen mož se je ob svoji izvolitvi za dediča na švedski prestol spreobrnil in ob njenem prihodu je isto naredil njen sin kot je bilo obvezno in so ga vzeli od nje, da bi bil vzgojen za luterana. V skladu z Toleransediktet (zakonom o strpnosti) se njej ni bilo treba spreobrniti in katoliška kapela je bila naročena za njeno uporabo. Désirée ni bila verna, vendar se je udeleževala katoliških maš, ki so jo spominjale na Francijo, in ona je s Te Deumom v svoji kapela praznovala rojstvo Napoleonovega sina, kralja Rima. Désirée se ni mogla prilagoditi zahtevam uradne dvorne etikete ali sodelovati v predstavitvenih nalogah, ki so se od nje zahtevale v njenem položaju prestolonaslednice. Njeno francosko spremljevalci, še posebej Elise la Flotte, so jo naredili nepopularno med njenim obiskom, saj so jo spodbudili, da se je pritoževala glede vsega. S kraljico Hedviko Elizabeto Šarloto ni imela dobrega odnosa, vendar naj bi bila kraljica vdova Zofija Magdalena do nje prijazna. Kraljica jo je v svojih slavnih dnevnikih predvsem opisala z izrazitim prezirom, vendar jo je tudi imenovala za dobrosrčno, radodarno in prijetno, kadar se je odločila, da no bo ona kovala spletk in zarot. Desiderio je tudi klicala za nezrelega "razvajenega otroka", ki je sovražil vse zahteve in ni mogel biti pristojen na kakršni koli obliko zastopanja. Opisala jo je za "Francozinjo od glave do peta", ki ni maral ničesar in se je pritoževala čez vse, kar ni bilo francoskega, in "posledično je ljudje ne marajo." Désirée je Švedsko zapustila poleti 1811 pod imenom grofice Gotlandske, uradno zaradi svojega zdravja, in se je vrnila v Pariz ter za sabo pustila moža in sina. Sama je dejala, da jo švedsko plemstvo z njo ravnalo, kot da bi bili iz ledu: "Ne govori z mano o Stockholmu, zazebe me takoj, ko slišim to besedo. " Na Švedskem je njen mož vzel ljubico plemenito Mariano Koskull. Pod imenom grofica Gotlandska je Désirée uradno prebivala inkognito v Parizu, s čimer se je izognila političnem nadzoru. Vendar pa je njeno hišo na rue d'Anjou opazovala tajna policija, ki je tudi prebrala njena pisma. Imela ni nobenega dvora, samo njena ženska spremljevalka Elise la Flotte ji je pomagala kot hostesa na njenih sprejemih, in je bila večinoma povezana s krogom tesnih prijateljev in družino. Njene sprejemi sta obiskovala Talleyrand in Fouché, ki sta bila na Napoleonovi misiji poskusa vplivati na njenega soproga skozi njo. Leta 1812 je delovala kot posrednik, ko se je Napoleon pogajal z njenim soprogom skozi vojvodo de Bassano. Njenemu soprogu je bilo všeč, da je prebivala v Parizu, kjer je lahko umirila Napoleonovo jezo nad politiko na Švedskem in ga obveščala o dogodkih v središču evropske politike, vendar je bila njiuna korespondenca izgubljena, zato ni znano, kako je bil politično usmerjen. Med srečanjem njenega soproga in ruskega carja leta 1812 v Åbu je car predlagal njenemu soprogu, da se ločit in se poroči z eno od njegovih sester, vendar je njen soprog zavrnil ta predlog. Pred njegovim napadom na Rusijo je Napoleon prosil Désirée, da zapusti Francijo. Sama se je pripravila na odhod, vendar se ji je uspelo izogniti temu. Ker je uradno živela inkognitno, se lahko izognila političnemu nadzoru, ko sta si Švedska in Francija napovedali vojno leta 1813. Poleti leta 1813, ko se je umaknila na Mortefontaine, podeželsko posestvo od Julie, s Katarino Württemberško, da bi se izognila pozornosti, preden se je vrnila v Pariz na predvečer Novega leta 1814. Dne 31. marca 1814 je bila ob prihodu zavezniških vojsk v Parizu po porazu Napoleona njena hiša zatočišče za njeno sestro Julie. Srečala se je s svojim soprogom, ki je bil med zavezniškimi generali, ki so prišli v Pariz. Sama se z njim ni vrnila na Švedsko, ko je odšel, kar je pritegnilo pozornost. Na vprašanje, zakaj ga je Ko jo je švedski grof Jacob De la Gardie na Mortefontainu vprašal zakaj se ni, mu je odgovorila, da se je bala, da če bi prišla na Švedsko, bi se on od nje ločil. 14. maja 1814 je bila predstavljena Ludoviku XVIII. Francoskemu, čigar dvor je v naslednjih letih pogosto obiskovala in ta dvor naj bi ji bil zelo všeč. Po stotih dneh leta 1815 so bili člani družine Bonaparte izgnani iz Francije. To je veljalo tudi za njeno sestro Julie in ko je Ludvik XVIII. izrazil želja, da bi ji naredil uslugo, ga je redno prosila, da naredi izjemo za Julie in ji pusti živeti v Parizu. Leta 1816 je naredila načrte, da se vrne na Švedsko, vendar je želela s sabo pripeljati svojo sestro Julie. Njen mož je menil, da je to nespametno, saj je bila Julie žena Bonaparteja in njena prisotnost bi lahko bila videna za znak, da je on na strani odstavljenega Napoleona. Na koncu se iz tega nič ni zgodilo. Na tej točki je običajno preživljala čas z Germaine de Stael in Juliette Récamier. Leta 1817 je Désiréejin mož postavil grofa de Montrichard v njenem gospodinjstvu za njegovega vohuna, da bi mu poročal, če je naredila karkoli, kar bi lahko vplivalo nanj.
Désirée Clary
Désirée Clary Kraljica soproga
Leta 1818 je njen mož postal kralj Švedske, kar je Désirée naredilo kraljico. Navkljub temu je ostala v Franciji, uradno zaradi zdravja, kar je sprožil od njenih obiskovalcev veliko špekulacij. Ko je postala kraljica, ji je švedska kraljica vdova pisala in ji predlagala, da bi morala imeti švedske dvorne dame, vendar ji je Désirée odpisala, da to zanjo ni nujno, saj je še vedno prebivala inkognito. Désirée je uradno obdržala svojo inkognito in ni gostila katerega koli dvora, vendar je ostala v stiku s švedsko ambasado, redno obiskovala dvor Ludvika XVIII. in je velikokrat videvala Švede na svojih recepcijah, ki jih je gostila v četertek in neddljo, neuradno v svoji vlogi kraljice, čeprav je še vedno uporabljala naziv grofice. V tem obdobju se je zaljubila v francoskega predsednika vlade, Duca de Richelieua, kar je pritegnilo pozornost. Po eni različici se je vanj zaljubila, ko mu je Ludvik XVIII. dal nalogo, da naj na najbolj očarljiv možni način zavrne njeno redno pritožbo za njeno sestro Julie. Resnica ali ne, ona se je zaljubila vanj, vendar te naklonjenosti ni bilo tudi s strani Richelieua, ki jo je imel za svojo "noro kraljico". Po mnenju Laura Junota si ni upala govoriti z njim ali se mu približati, ampak mu je sledila kamorkoli je šel, je poskušala priti v stik z njim, mu je sledil na njegovem potovanju v toplice in je dala cvetje v njegovo sobo. Sledila mu je do njegove smrti leta 1822. Še ena različica njenega obnašanja do njega je bila, da ji je njen soprog dal nalogo, da stopi v stik z Richelieumom iz političnih razlogov, vendar ji je bilo zaradi njegovega odnosa preveč nerodno, da bi to storila. Poleti leta 1822 je njen sin Oscar naredil izlet v Evropo, da bi preveril potencialne neveste, in odločeno je bilo, da se bosta srečala. Ker je bila Francija šteta za neprimerno, sta se srečala v Aachnu in drugič v Švici. Leta 1823 se je Désirée vrnila na Švedsko skupaj s sinovo nevesto Jožefino Leuchtenberško. Namenjeno je bilo, da bo prišla na obisk, vendar je za preostanek svojega življenja ostala na Švedskem,. Désirée in Jožefina sta prispeli v Stockholm 13. junija 1823. Tri dni kasneje sta bila kraljevski dvor in vlada predstavljena Désirée in 19. junija se je udeležila uradne dobrodošlice Jožefine in bila na poroki. Dne 21. avgusta 1829 je bila kronana za kraljico Švedske v Storkyrkanu v Stockholmu. Njeno kronanje je bilo predlagano ob njeni vrnitvi, vendar jo je njen soprog preložil, ker se je bal, da bi se lahko zgodile verske težave. Dejansko je bil predlog, da bi se spreobrnila v luteransko vero pred svojim kronanjem, vendar se na koncu vprašanje ni zdelo dovolj pomembno in je bil vseeno kronan. Okronana je bila na svojo lastno zahtevo po pritisku na Karla Janeza z željo, da bi morala biti kronana: "sicer pa ne bi bila dejansko kraljica". Razlog za to naj bi bil, da je kronanje obravnavala za zaščito pred razvezo zakonske zveze. Kasneje v življenju je opisala, kako navdušen je bila v času svojega kronanja. Vseeno pa nikoli ni bila kronana na Norveškem zaradi svojega statusa kot katoličanka. Désirée je prosila, da bi bila kronana tudi za kraljico Norveške, vendar pa na koncu to ni bilo mogoče. Bila je prva meščanka, ki je postala kraljica na Švedskem od Karin Månsdotter iz leta 1568. Odnos med njo in kraljem Karlom XIV. Janezom bil nekoliko odmaknjen, vendar prijazen. Karl Janez je ravnal z njo z nekaj razdražljivosti, medtem ko se je ona do njega obnašala zelo svobodno in neformalno. Dvor je presenetilo njeno neformalno vedenje. Sama je lahko vstopila v njegovo spalnico in tam ostala do pozno ponoči, čeprav je namignil, da je želel biti sam s svojim najljubšim grofom Magnusom Brahom. Vsako jutro je obiskala moža v spalni srajci, kar je bilo videti za šokantno, ker se je njen mož v tistem času običajno posvetoval s člani državnega sveta v svoji spalnici. Zaradi njunih razlik v navadah, sta le redko videla drug drugega, čeprav sta živela skupaj. Ker je na primer bila vedno pozna na večerjo, kralj ni več jedel obroke z njo in kot je tudi raje jedel svoje obroke sam, ni bilo nič nenavadnega, da so plemiči na dvoru sami sedeli za mizo, ne da bi bil kraljevi par prisoten. Nič ne kaže, da je kdaj imela kaj političnega vpliva in ona je bila pohvaljena za svojo pomanjkanje vmešavanja v politiko. Kadarkoli je Karl Janez postal vznemirjen, je bilo znano, da ga je lahko pomirila z eno trdno besedo: "Bernadotte!" Ena taka anekdota je bila, ko je Karl Janez, ki je bil znan po svojem vročem temperamentu, divjal o tem, kako bi kaznoval nekatere politične svetovalce na različne načine. Za vsako kazen, ki jo je navedel, je rečeno, da je udarila svojo pahljača ob mizo in rekla okoliškim dvorjanom: "On ne bi mogel poškodovati mačka!", na kar se je dvor začel smejati. Naj bi tudi rekla: "Oh, rad bi te slišala to reči, tebe, ki nimaš niti srca, da bi mački zavil vrat!" V 1830. letih je poskušala bit kar se da najboljše dejavna kot kraljica, katero vlogo ni nikoli želela igrati. Desetletje je opisano za čas plesov in zabav, več kot jih je bilo videti na švedskem dvoru od časov kralja Gustava III., vendar se je Désirée kmalu naveličal svojega kraljevega statusa in se je želela vrniti v Francijo. Vendar pa ji tega njen mož ni dopustil. Kot kraljica je bila Désirée znana predvsem po svojih ekscentričnih navadah. Znano je, da je obrnila čas in posledično je pogosto zamujala in goste pustila čakati, nekaj, kar je razburjalo njenega zakonca. Običajno je šla spat ob štirih zjutraj in se zbudila ob dveh popoldne. Preden je šla spat, je vzela "sprehod s kočijo": na teh sprehodih je pogosto prihajala na obiske, ki so bile običajno neprijetne zaradi časa. Ko je bilo vreme slabo, jo je njena kočija namesto tega odpeljala okrog dvorišča kraljeve palače. Désirée je zanimala moda, kateri je posvetila veliko zanimanje in se ponašala z lasmi ter nosila obleke z globokim izrezom do visoke starosti. Uživala je v plesu: njeno standardno vprašanje na dvornih predstavitvah je bilo, če je debutantkam všeč ples. Ona sama je plesala dobro tudi v visoki starosti. Njeni pogovori so bili predvsem o njenem starem življenju v Franciji. Njena nečakinja Marcelle Tascher de la Pagerie je služila kot njena gospodarica oblačilih v njenih prvih letih kot kraljica in je bila tudi njena glavna družba, saj je z njo govorila o svoji glavni temi, o svojem starem življenju. Potem, ko se je njena nečakinja vrnila v Francijo, se je pogosto družili z bogatim trgovcem Carlom Arfwedsonom, ki je bil nekoč gost v njenem otroškem domu. Nikoli ni postala zelo priljubljena na kraljevem dvoru, kjer je bila obravnavana z nekaj snobovstvom zaradi njene preteklosti kot hčerke trgovca in republikanca. Nikoli se tudi ni naučila govoriti švedščine in obstaja veliko anekdot o njenih poskusih govorjenja jezika. Kot njena snaha je bila Désirée katoličanka, vendar v nasprotju z Jožefino, ki je bil predana in aktivna katoličanka, Désirée ni bil verna. Njena pobožni katoliška snaha je vztrajala, da gre k maši in spovedi. Udeležila se je maše, da bi ugodila Jožefini, vendar pa je izjavila, da ni imela priznati nobenih grehov. Ko je duhovnik začel pridigati in jo grajati, ga je utišala in izjavila, da tak pogovor razdraži njene živce. Njena najljubša poletna rezidenca je bila palača Rosersberg, kjer imela piščance za hišne ljubljenčke, ampak ker je bilo Rosersberg oddaljen, je običajno ostala v palači Drottningholm ali palači Haga. Večkrat je tudi obiskala švedska zdravilišča kot zdravilišče Ramlösa. Med njenimi drugimi bolj znanimi dvornimi damami sta bili Norvežanki Kathinka Falbe in Jana Falbe. Zaradi Désiréejine ekscentrične navade sta bili znani kot "Strapatsfröknarna" ali "Mesdemoiselles Calamity". V času bivanja v Rosersberški palači in navkljub strahu pred temo je šla na sprehode v parku ponoči in naročila eni dvorni dami, da hodi pred njo oblečna v belo, da bi šli netopirji stran od nje. Désirée je bila tudi kraljica na Norveškem. Norveško je obiskala nekajkrat, prvič pa leta 1825. Na Norveškem je najbolj znana kot zaščitnica Eugenia stiftelse (Ustanova Eugenia) v Oslu za revne deklice Marije Schandorff, ki jo je ščitila in večkrat obiskala od leta 1828 do leta 1847.
Désirée Clary
Désirée Clary Kraljica vdova
Leta 1844 je Karl XIV. Janez umrl in ona je postala kraljica vdova. Po smrti svojega zakonca ji je njen sin, novi kralj Oskar I., dovolil, da obdrži običajne prostore v kraljevi palači, kot tudi njeno celotni dvor, kar pomeni, da ji ne bi bilo treba spremeniti svoje navade. Ko jo je njena snaha kraljica Jožefina poskušala prepričati, da naj po svoji volji zmanjša svoj dvor, saj tako velik dvor ni več potreben za kraljico vdova, ji je odgovorila: "Res je, da vsega ne potrebujem več, ampak med cel dvor še vedno potrebuje." Bila je obzirna in dobro všečen delodajalec med svojim osebjem. Désirée se je vključevala v dobrodelnost, vendar je to bilo diskretno in rečeno je tudi bilo: "Njena dobrodelnost je bila precejšnja, vendar je potekala v tišini". En primer je bil, do je podprla revne ženske iz višjih slojev, ko jim je dala za delo šivanje. Deloval je tudi kot uradni zaščitnik dobrodelnih ustanov, kot je Fruntimmersföreningens flickskola (Dekliška šola ženskega društva). Istega leta, ko je postala vdova, jo je francoski diplomat Bacourt opisal: "Kraljeva družina je ni spremenila, žal zaradi ugled krone. Vedno je bila in vedno bo ostala navadna trgovska ženska, presenečena nad svojo pozicijo in prestolom." Dodal je tudi, da je bila ženska dobrega srca. Po vrnitvi na Švedsko je Désirée ohranila svojo hišo na Rue d'Anjou v Parizu, ki je čakala na njeno vrnitev. Upravljala jo je njena sestra Villeneuve in njeno staro francosko osebje, medtem ko je njen posel v Franciji vodi njen nečak, vikont de Clary. V maju 1853, ko je Napoleon III. postal francoski cesar, se je pripravljala, da se vrne v Pariz. Vse je bilo pripravljeno in do njene ladje v Karlskroni jo je pospremil njen vnuk Oskar, vendar pa je bilo nemogoče, da bi zapustila Švedsko, zaradi svojega strahu pred morskimi potovanji. V svojih zadnjih letih je bila v skrbeh za svojo hišo v Parizu zaradi načrtov mestnega arhitekt Haussmanna, toda Napoleon III. je naredil izjemo zanjo in dovolil, da je njena hiša stala, ki je bila podrta eno leto po njeni smrti. Désirée je imela dokaj harmoničen odnos s snaho in čutila sočutje za Ludoviko Nizozemsko, nevesto svojega vnuka. Po tem, ko je postala vdova, je postajala bolj ekscentrična. V posteljo je šla zjutraj, vstala ob večernih urah, pojedla zajtrk ponoči in se odpeljala okoli s kočijo po ulicah, na dvorišču, ali pa hodila okoli z lučjo po hodnikih spavajočega gradu. Anekdota ponazarja to: leta 1843 je stražar v palači videl kraljico v celoti oblečeno na balkonu v palači sredi noči. Ko je prišel domov k ženi, ji je rekel, da je bila lena v primerjavi s kraljico, ki je vstala ure pred sončnim vzhodom. Mislil je, da je kraljica vdova vstala prej kot kdorkoli drug v mestu, ampak v resnici ona še ni šla v posteljo—sčasoma bi vstala ob treh ali štirih popoldne. Désirée je uživala pri obiskovanju nenapovedano in včasih je vzela otroke iz ulic v palačo in jim dala sladkarije; ni mogla sodelovati v katerem koli resnem pogovoru, vendar pa je rekla "Kom, kom!" (švedsko za "Pridi, pridi!"). Obstajajo zgodbe o ljudeh, ki so se zbudili zaradi njene kočijo, ko se je peljala po ulicah ponoči. Kočija se je včasih ustavila; ona bi spala za nekaj časa in potem ko bi se zbudila, bi kočija nadaljevala svojo pot. Včasih je vozila v krogih okrog kraljeve palače. Ta navada se je imenovala "Kring Kring" (švedsko za "okrog in okrog", ena redkih švedskih besed, ki se jih je Désirée naučila). Na zadnji dan svojega življenja je vstopila v svojo ložo v Švedski kraljevi operi tik po tem, ko se je predstava končala. Désirée je umrla 17. decembra 1860 v Stockholmu.
Désirée Clary
Désirée Clary Nazivi
8. november 1777 - 17. avgust 1798: Mademoiselle Bernardine Eugénie Désirée Clary 17. avgust 1798 - 1806: Madame Bernadotte 1806 - 1810: Njena kraljeva visokost princesa Pontecorška 1810 - 1814: Njena kraljeva visokost kronska princesa Švedske v Franciji: Poletje 1811 - 13. junij 1823: Comtesse de Gotland (grofica Gotlandska) 1814 - 5. februar 1818: Njena kraljeva visokost kronska princesa Švedske in Norveške 5. februar 1818 - 8. marec 1844: Njeno veličanstvo kraljica Švedske in Norveške 8. marec 1844 - 8. julij 1859: Njeno veličanstvo kraljica vdova Švedske in Norveške 8. julij 1859 - 17. december 1860: Njeno veličanstvo kraljica vdova Desideria Švedska in Norveška
Glasba v Severni Makedoniji
Glasba v Severni Makedoniji
Makedonska glasba ima vplive glasbe drugih balkanskih držav zaradi skupne zgodovine, zlasti znotraj Bizantinskega in nato Osmanskega cesarstva ter nekdanje Jugoslavije. Slišati jo je mogoče tako v Severni Makedoniji kot v regijah Makedonije, v Grčiji in v Bolgariji, ki so prav tako del te kulturne posebnosti. Poklicna glasbena dejavnost je med osmansko okupacijo upadla, še naprej se je izvajala le ljudska glasba pod vplivom ciganske glasbe ali chalgije. Šele v 19. stoletju se je v državi začutilo glasbeno preporod vseh žanrov. Vrhunec je glasba dosegla v 20. stoletju, ustvarjanju novih ljudskih zvrsti in nacionalne klasične glasbe. Trenutna glasba je pod močnim vplivom zahodnih različic, vendar ohranja tradicionalne elemente.
Golenica
Golenica
Golenica, tibija (latinsko tibia) ali piščal je kost, ki leži na medialni strani goleni. Na prerezu ima trioglato deblo (diafizo) in proksimalni okrajek (epifizo), ki je zgoraj dokaj raven in v stiku s stegnenico. Sestavljata jo dva čvrša – medialni (condylus medialis) in lateralni čvrš (condylus lateralis). Čvrša deli greben (eminentia intercondylaris), kjer se naraščata križni vezi. Zgornjo površino golenice sestavljata obe zgornji sklepni površini in medčvršni graben. Stranski (lateralni) čvrš ima spodaj ovalno sklepno ploskev (facies articularis fibularis) za sklep z mečnico. Pod čvršema je spredaj golenična grčavina (tuberositas tibiae), na katero se pripenja kita štiriglave stegenske mišice. Distalno ima golenica na medialni strani odrastek (malleolus medialis) notranji gleženj, spodaj pa je spodnja sklepna površina (facies articularis inferior) za sklep s skočnico. Na lateralni strani distalne epifize je zareza za mečnico (incisura fibularis) za stik z mečnico.
USS Welles
USS Welles
USS Welles je ime plovil vojne mornarice ZDA: USS Welles (DD-257) USS Welles (DD-628)
Bistriški belič
Bistriški belič
Bistriški belič (pogovorno tudi bistriški fičnik) je zasebna lokalna valuta, ki se je začela 14. decembra 2013 v Ilirski Bistrici. Kovance izdaja Primorsko numizmatično društvo iz Ilirske Bistrice. Deli se na 100 fičnikov, tečaj pa je fiksni in sicer 1 belič = 40 EUR. Oblikovalec vseh kovancev je umetnik Romeo Volk, za računalniško obdelavo pa je zaslužen Matjaž Penko. Projekt je namenjen povečevanju lokalnega zaposlovanja, podpiranju lokalne kulture in krajšanju prehranske verige. Srebrniki in medeninasti kovanci so izdelani v kovnici Kremnica na Slovaškem, zlatniki pa v Zlatarni Celje. Na kovancih je upodobljena ladjica liburna, občinski simbol, in vejice oljke (simbol miru), hrasta (simbol moči in stabilnosti) ter lipe (simbol slovenstva).
Bistriški belič
Bistriški belič Izdaje
14. decembra 2013 je bilo izdanih 200 kosov kovancev za 1 belič (društvena 40-letnica; vsi polirani; 100 v škatlicah, 100 v kartončkih) 4. oktobra 2014 je bilo izdanih 175 kovancev za 50 fičnikov (150-letnica narodne čitalnice, 25 v srebru; vsi polirani; srebrniki in 100 medeninastih v škatlicah, 50 v kartončkih) 17. decembra 2015 je bilo izdanih 205 kovancev za 50 fičnikov (750-letnica prve pisne omembe Trnovega, 170 v medenini, 45 v srebru, 15 v bakru; vsi polirani razen 20 medeninastih; vsi v škatlicah razen 30 medeninastih; 20 medeninastih nepoliranih v škatlicah in 10 srebrnih je dokovanje, ki je izšlo marca 2016) 23. maja 2016 je bilo izdanih 220 kovancev za 25 fičnikov (po 10 poliranih v srebru in bakru, 100 poliranih, 100 nepolirani), 120 kovancev za 50 fičnikov (60 nepolirani in 60 polirani - pomota kovnice, naročenih je bilo 80 nepoliranih in 40 poliranih) in 100 kovancev za 1 belič (60 nepolirani in 40 polirani; 200-letnica šolstva na Bistriškem; po 40 poliranih in po 30 nepoliranih kosov vsakega kovanca je bilo izdanih v kompletu v leseni škatli) 18. decembra 2016 je bilo izdanih 80 kovancev za 50 fičnikov (vsi polirani), 60 kovancev za 1 belič (vsi polirani), 24 kosov za 10 beličev in 1 kos za 20 beličev (150-letnica telovadnega društva Ilirski sokol) 15. septembra 2017 je bilo izdanih 170 kovancev za 50 fičnikov (vsi polirani, 20 srebro) in 50 kovancev za 1 belič (vsi polirani; 70-letnica vrnitve Primorske matični domovini) Skupno 1100 beličev ali 44.000 EUR. Kovanci za 25 in fičnikov so izdelani iz medenine (Cu 90/100 Zn 10/100, razen kjer piše srebro ali baker), kovanci za 1 belič iz srebra (Ag 999/1000) in kovanci za 10 ter 20 beličev iz zlata (Au 900/1000).
Bistriški belič
Bistriški belič Dimenzije
Kovanci, teža in premer: 25 fičnikov, 10 g, 30 mm 50 fičnikov, 30 g, 40 mm (srebro) 50 fičnikov, 27,5 g, 40 mm (medenina) 1 belič, 5 g, 23 mm 10 beličev, 3,39 g, 21 mm 20 beličev, 6,78 g, 24 mm
Bistriški belič
Bistriški belič Trgovci
Beliče sprejemajo v plačilo naslednja podjetja iz Ilirske Bistrice: Bar Mlečna Gostilna in pizzeria Triglav Okrepčevalnica pri Perkanu Mesarstvo Puc Optika Primc Urarna Jelka
Colson
Colson
Colson je priimek več oseb: Charles Colson, verski voditelj in politični svetovalec John Colson, matematik Louis-Antoine Colson, francoski general
Branimir Štrukelj
Branimir Štrukelj
Branimir Štrukelj, slovenski sindikalist in politik, * 23. marec 1957, Ljubljana.
Branimir Štrukelj
Branimir Štrukelj Življenjepis
Po maturi na Gimnaziji Moste se je želel vpisati na AGRFT, a na sprejemnih izpitih ni bil uspešen. Poskusil je s primerjalno književnostjo a končno diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine je leta 1988 na ljubljanski Filozofski fakulteti. Od 1996 je glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), med letoma 1997 in 2011 pa je bil član 27-članskega IO Izobraževalne internacionale (Education International), ki po vsem svetu združuje več kot 30 milijonov članov. Od leta 2007 je član Državnega sveta Republike Slovenije, kot predstavnik delojemalcev. Trenutno je glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije in predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Ostale dejavnosti: 1990 se je zavzemal za samostojen učiteljski sindikat (je eden od pobudnikov ustanovitve) predsednik KUD France Prešeren v letih 1994 – 1999 predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja (od marca 2006, ponovno izvoljen na rednem kongresu za predsednika za mandat 2007-2010 in 2010-2014) Večkrat je neuspešno kandidiral za poslanca oz. evroposlanca na listi stranke Levica.
Branimir Štrukelj
Branimir Štrukelj Zasebno
S prvo ženo Evening Lategano je imel sina, še en sin se mu je rodil v zakonu s hčerko Milana Kučana Ano Kučan.
USS Queenfish (SS-393)
USS Queenfish (SS-393)
USS Queenfish (SS-393) je bila jurišna podmornica razreda balao v sestavi Vojne mornarice Združenih držav Amerike. Med drugo svetovno vojno je podmornica opravila 5 bojnih patrulj, pri čemer je potopila 8 japonskih ladij s skupno tonažo 40.767 ton.
Grandchamps-des-Fontaines
Grandchamps-des-Fontaines
Grandchamps-des-Fontaines (bretonsko Gregamp-ar-Feunteunioù) je naselje in občina v francoskem departmaju Loire-Atlantique regije Loire. Leta 2012 je naselje imelo 5.156 prebivalcev.
Grandchamps-des-Fontaines
Grandchamps-des-Fontaines Uprava
Občina Grandchamps-des-Fontaines skupaj s sosednjimi občinami La Chapelle-sur-Erdre, Fay-de-Bretagne, Sucé-sur-Erdre, Treillières in Vigneux-de-Bretagne sestavlja kanton La Chapelle-sur-Erdre; slednji se nahaja v okrožju Nantes.
Grandchamps-des-Fontaines
Grandchamps-des-Fontaines Zanimivosti
cerkev Marijinega Vnebovzetja iz druge polovice 19. stoletja, kapela Notre-Dame-des-Fontaines iz 17. in 18. stoletja, le Davray.
Seznam nosilcev spominskega znaka Poganci
Seznam nosilcev spominskega znaka Poganci Seznam
(datum podelitve - št. znaka - ime) 15.05.1995 - 1 - Igor Franko 15.05.1995 - 2 - Zoran Leko 15.05.1995 - 3 - Milan Šter 15.05.1995 - 4 - Andrej Šeničar 15.05.1995 - 5 - Jože Fajdiga 15.05.1995 - 6 - Iztok Kunstek 15.05.1995 - 7 - Jože Sašek 15.05.1995 - 8 - Damjan Luzar 15.05.1995 - 9 - Slavko Ucman 15.05.1995 - 10 - Silvo Blažič 15.05.1995 - 11 - Slavko Može 15.05.1995 - 12 - Igor Hrastar 15.05.1995 - 13 - Marjan Kralj 15.05.1995 - 14 - Ciril Plut 15.05.1995 - 15 - Slavko Zupančič 15.05.1995 - 16 - Stanko Franko 15.05.1995 - 17 - Miro Bele 15.05.1995 - 18 - Aleš Bartolj 15.05.1995 - 19 - Jože Furdi 15.05.1995 - 20 - Miro Kastelic 15.05.1995 - 21 - Marjan Metelko 15.05.1995 - 22 - Srečko Pavlič 15.05.1995 - 23 - Ciril Kovačič 15.05.1995 - 24 - Vlado Vidic 15.05.1995 - 25 - Ivan Turk 15.05.1995 - 26 - Metod Jerman 15.05.1995 - 27 - Zdravko Lesar 15.05.1995 - 28 - Jože Pucelj 15.05.1995 - 29 - Bogdan Mesojedec 15.05.1995 - 30 - Matjaž Klančar 15.05.1995 - 31 - Janez Gorenc 15.05.1995 - 32 - Slavko Kos 15.05.1995 - 33 - Igor Šega 15.05.1995 - 34 - Polde Kastelic 15.05.1995 - 35 - Danijel Šega 15.05.1995 - 36 - Bojan Bobnar 15.05.1995 - 37 - Viktor Krnc 15.05.1995 - 38 - Viktor Žefran 15.05.1995 - 39 - Iztok Kren 15.05.1995 - 40 - Alojz Kukman 15.05.1995 - 41 - Miran Kumer 15.05.1995 - 42 - Alojz Bukovec 15.05.1995 - 43 - Marjan Šinkovec 15.05.1995 - 44 - Marjan Mohor 15.05.1995 - 45 - Matjaž Cikanek 15.05.1995 - 46 - Zvonko Majerle 15.05.1995 - 47 - Metod Saje 15.05.1995 - 48 - Robert Vidmar 15.05.1995 - 49 - Matjaž Serini 15.05.1995 - 50 - Marjan Grandlič 15.05.1995 - 51 - Jože Košir 15.05.1995 - 52 - Miro Plesničar 15.05.1995 - 53 - Anton Derganc 15.05.1995 - 54 - Boštjan Zrimšek 15.05.1995 - 55 - Pavle Košir 15.05.1995 - 56 - Rade Klisarič 15.05.1995 - 57 - Bojan Zupanc 15.05.1995 - 58 - Marko Tavčar 15.05.1995 - 59 - Silvo Judež 15.05.1995 - 60 - Andrej Lumpert 15.05.1995 - 61 - Andrej Veselič 15.05.1995 - 62 - Andrej Prah 15.05.1995 - 63 - Tomaž Gregorčič 15.05.1995 - 64 - Rado Krštinc 15.05.1995 - 65 - Dušan Mojstorovič 15.05.1995 - 66 - Marko Vene 15.05.1995 - 67 - Martin Gerbajs 15.05.1995 - 68 - Stojan Šonc 15.05.1995 - 69 - Albin Gutman 15.05.1995 - 70 - Aleš Šobar 15.05.1995 - 71 - Tomaž Rajk 15.05.1995 - 72 - Gorazd Šošter 15.05.1995 - 73 - Anton Hribernik
Duchennova mišična distrofija
Duchennova mišična distrofija
Duchennova mišična distrofija je ena izmed oblik mišične distrofije - povzroči degeneracijo mišičnega tkiva ter sčasoma smrt. Prenaša se recesivno spolno vezano na kromosom X in prizadane približno 1 na 3600 fantov. Do nepravilnosti pride zaradi mutacije gena na kromosomu X, ki kodira beljakovino distrofin. Distrofin je pomembna strukturna komponenta v mišičnem tkivu, ki omogoča strukturno stabilnost distroglikanskega kompleksa na sarkolemi.
Duchennova mišična distrofija
Duchennova mišična distrofija Simptomi
Simptomi se po navadi pojavijo pri fantkih pred šestim letom starosti. Z laboratorijskim testiranjem se lahko mutacija določi že pri rojstvu. Najprej se pojavi progresivna mišična slabost v proksimalnih delih spodnje okončine in medenice zaradi izgubljanja mišične mase. Sčasoma se slabost prenese na področje zgornjega uda, vratu in druga. V ranem stadiju bolezni se lahko pojavi psevdohipertrofija (povečanje mečnih mišic, deltoideusa in jezika), nizek nivo vzdržljivosti in težave s samostojno stojo ter nesposobnost hoje po stopnicah. Ko bolezen napreduje se mišično tkivo začne nadomeščati z adipoznim in fibroznim tkivom. Do desetega leta starosti potrebuje bolnik že bergle, pri dvanajstih letih pa je večina bolnikov že v vozičku. Poznejši simptomi vključujejo nenormalno rast kosti, kar privede do skeletnih deformacij, recimo ukrivljanja hrbtenice. Zaradi progresivnega pojemanja mišične mase pride po navadi do nezmožnosti gibanja in paralize. Lahko je prisotna tudi intelektualna pomanjkljivost, a če do nje pride, se s staranjem ne poslabšuje. Po navadi so prisotni še naslednji simptomi: neroden način hoje (bolniki hodijo po sprednjem delu stopala zaradi močnejših meč) pogosto padanje utrujenost raznovrstne motorične pomanjkljivosti (tek, skakanje, ...) mišične kontrakture in brazgotinjenje kit ter tetiv večja verjetnost nastanka nevroloških in kognitivnih (disleksija) motenj lordoza (naprej ukrivljena hrbtenica) in kasneje skolioza (vstran ukrivljena hrbtenica) Povprečna pričakovana življenjska doba bolnika z DMD je 25 let.
Duchennova mišična distrofija
Duchennova mišična distrofija Patofiziologija
Do DMD pride zaradi mutacije gena za distrofin na lokusu Xp21 (kromosom X, krak p, prva proga v drugi skupini prog). Distrofin je ključen za povezavo citoskeleta vsakega mišičnega vlakna s spodaj ležečo bazalno lamino preko distroglikanskega kompleksa, ki je sestavljen iz številnih podenot. Odsotnost distrofina dovoljuje prekomerni količini kalcijevih ionov prehod skozi sarkolemo. Zaradi alteracije signalne poti v mitohondrije vdrejo molekule vode, kar povzroči, da mitohondriji popokajo. V distrofiji skeletnih mišic povzroči mitohondrijska disfunkcija ojačitev določenih signalov, kar preko kompleksne kaskadne reakcije, ki je še povsem ne razumemo, povzroči poškodbe sarkoleme in končno nekrozo mišičnih vlaken, ki jih nato nadomesti maščobno in vezivno tkivo. Ker se bolezen prenaša recesivno spolno vezano na kromosom X, so nosilke po navadi ženske, obolevajo pa predvsem moški. Bolezen se lahko pojavlja tudi pri ženskah, če gre za dedovanje dveh mutiranih X kromosomov (zelo malo verjetno), lahko pa simptomi nastanejo tudi zaradi različnih vzorcev inaktivacije kromosoma X, če pride do inaktivacije nemutiranega gena na nemutiranem kromosomu X. DMD se lahko podeduje, lahko pa nastane tudi zaradi spontanih mutacij med gametogenezo.
Duchennova mišična distrofija
Duchennova mišična distrofija Zdravljenje
Trenutno zdravila za DMD še ni, vendar so rezultati nedavnih študij t. i. metode preskakovanja eksonov vzpodbudni, saj se je pri tej metodi sposobnost hoje bolnikov celo rahlo izboljšala. Pri metodi preskakovanja eksonov se s pomočji določenih spojin omogoči, da se določeni mutirani deli gena ne prepišejo pri transkripciji na RNA, kar povzroči nastanek bolj funkcionalnega a še vedno pomanjkljivega distrofina. Terapije so po navadi usmerjene v nadzorovanje simptomov bolezni in omogočanje čim boljše kvalitete življenja.
Molat (razločitev)
Molat (razločitev)
Molat je lahko: Molat, otok v Severni Dalmaciji Molat, naselje na istoimenskem otoku
Belski potok
Belski potok
Belski potok je povirni krak Senovskega potoka, ki izvira v bližini naselja Senovo in se pri Brestanici izliva v Lokovški potok. Ta se v bližini gradu Brestanica kot levi pritok izliva v reko Savo.
409. strelska divizija (ZSSR)
409. strelska divizija (ZSSR)
409. strelska divizija (izvirno rusko 409. стрелковая дивизия; kratica 409. SD) je bila strelska divizija Rdeče armade v času druge svetovne vojne.
Dalibor Stevanović
Dalibor Stevanović
Dalibor Stevanović, slovenski nogometaš, * 27. september 1984, Ljubljana.
Dalibor Stevanović
Dalibor Stevanović Kariera
Dalibor je profesionalno nogometno pot začel leta 2001 v NK Olimpija in jo nato leta 2002 nadaljeval v NK Domžale. Leta 2005 je podpisal štiriinpol letno pogodbo s španskim klubom Real Sociedad, kjer pa se ni uspel uveljaviti kot igralec prve ekipe. Leta 2008 je bil zato posojen klubu Deportivo Alavés, septembra istega leta pa je predčasno prekinil pogodbo z Realom Sociedad in odšel v Izrael, kjer je podpisal enoletno pogodbo z možnostjo podaljšanja s klubom Maccabi Petah Tikva.
Dalibor Stevanović
Dalibor Stevanović Reprezentančna kariera
Dalibor Stevanović je od leta 2006 član Slovenske nogometne reprezentance, za katero je prvič zaigral pod vodstvom Branka Oblaka. Ta mu je prvo priložnost ponudil na prijateljskem turnirju v Larnaki, kjer je februarja 2006 vstopil kot rezervni igralec s klopi na tekmi z Romunijo. V začetku marca istega leta je drugič zaigral na tekmi proti Cipru. Tretjič je dobil priložnost pod vodstvom selektorja Matjaža Keka, ki ga je v igro poslal na prijateljski tekmi proti reprezentanci Črne gore avgusta 2007. Tudi v kvalifikacijah za nastop na Svetovnem prvenstvu 2010 je od leta 2008 član slovenske reprezentance. Prvi zadetek za člansko reprezentanco je dosegel 14. oktobra 2009, na zadnji tekmi kvalifikacij za Svetovno prvenstvo proti San Marinu.
Miliduh
Miliduh
Miliduh je bil vojvoda Sorbov/Srbov, ki je vodil Slovane v vstaji proti frankovski vladavini Karla Velikega, * ni znano, † 806. Miliduh in slovanski knez Nesita sta padla v bitki s Franki pod poveljstvom Karla Mlajšega pri Weißenfelsu leta 806. Miliduh je imel dva sinova, ki sta se, po izročilu, ločila. Eden od njiju je odpeljal del srbskega ljudstva na jug oziroma na Balkan, drugi del pa je ostal v Polabju in bil kasneje v veliki meri germaniziran. Ostanki teh ljudstev so sedanji Srbi in Lužiški Srbi. Trditev potrjuje bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet v svojem delu De administrando imperio, v katerem omenja Srbe kot »potomce enega od bratov, ki so se naselili v dolini Neretve, Zahumju, okoli Trebinja, v dolini Zete in črnogorskih gorah«.
Cormac McCarthy
Cormac McCarthy
Cormac McCarthy (rojen Charles McCarthy), ameriški pisatelj in dramaturg, * 20. julija 1933, Providence, Rhode Island, ZDA, † 13. junija 2023, Santa Fe, Nova Mehika, ZDA. Najbolj znan je bil po svojem romanu Cesta, za katerega je leta 2007 prejel Pulitzerjevo nagrado. Po romanu Ni dežela za starce so leta 2007 posneli film Ni prostora za starce, ki je prejel štiri oskarje, med drugim tudi za najboljši film.
Nauk o Lotosovem cvetu
Nauk o Lotosovem cvetu
Nauk o Lotosovem cvetu je budistični nauk, ki ponazarja naše življenje kot lotosov cvet, kako zraste iz umazanega dna močvirja (slabega življenja) in se po tem začne razvijati lepa rastlina - lotos. To prikazuje da je življenje včasih kruto in umazano, a ne smemo obupati, saj po slabem/grdem zmeraj pride dobro/lepo in da je vse odvisno od nas samih. Ker pa nič v življenju ni večno, tudi lotos odcveti in potem smo na istem kot prej, le da ostanejo plodovi, kar ponazarja naše spomine. Bistvo tega nauka je torej, da tudi če se človeku godi slabo, mora ostati optimističen, saj življenje ni vedno tako grozno.
Prvenstvo Avstralije 1935
Prvenstvo Avstralije 1935 Moške dvojice
Jack Crawford / Vivian McGrath : Pat Hughes / Fred Perry, 6–4, 8–6, 6–2
Prvenstvo Avstralije 1935
Prvenstvo Avstralije 1935 Ženske dvojice
Evelyn Dearman / Nancy Lyle : Louie Bickerton / Nell Hall Hopman, 6–3, 6–4
Prvenstvo Avstralije 1935
Prvenstvo Avstralije 1935 Mešane dvojice
Louie Bickerton / Christian Boussus : Birdie Bond / Vernon Kirby, 1–6, 6–3, 6–3
1290.
1290.
1290. je deseto desetletje v 13. stoletju med letoma 1290 in 1299.
Kantoni Bosne in Hercegovine
Kantoni Bosne in Hercegovine
Kantoni v Bosni in Hercegovini (hrvaško županije) so upravne enote druge ravni v Federaciji Bosne in Hercegovine, ki je ena od dveh entitet države Bosne in Hercegovine. Današnjih 10 kantonov je bilo vzpostavljenih 12. junija 1996 na podlagi Washingtonskega sporazuma iz leta 1994. Kantoni so razdeljeni dalje na občine, imajo pa svoje premierje, ki načelujejo lokalnim oblastem. V petih izmed kantonov večinsko prebivalstvo predstavljajo Bošnjaki, v treh živi večinoma bosansko hrvaško prebivalstvo, dva pa sta etnično mešana in urejena s posebnimi zakonodajnimi postopki, ki zagotavljajo ohranjanje etnične sestave. Druga entiteta Bosne in Hercegovine, Republika srbska, ima centralizirano vlado, ki oblast navzdol razdeljuje neposredno na občine.
Maks Tajnikar
Maks Tajnikar
Maks Tajnikar, slovenski ekonomist in politik, * 15. januar 1951, Slovenj Gradec. Diplomiral (1974) in doktoriral (1983) je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi predaval, od leta 2000 kot redni profesor ekonomije in podjetništva. Poučrval je tudi na FAGG in Fakulteti za stojništvo v Ljubljan ter Visoki strokovni šoli za podjetništvo v Portotožu. Raziskuje problematiko rastočih poslov, javnega sektorja, zdravstvene ekonomije, teorije delavskega upravljanja in ekonomiko tranzicije. V letih 1992 do 1993 je bil minister za malo gospodastvo, ed 25. januarjem 1993 in 30. januarjem 1996 minister za gospodarske dejavnosti v Vladi Republike Slovenije. Med leti 2001 in 2007 je bil dekan Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Je avtor knjig oz. učbenikov: Inflacija in samoupravljanje (1986), Kako uveljaviti trg v našem gospodarstrvu (1988), Mikroekonomija s poglavji iz teorije cen (1992; 2., popravljena izd., 1994, 3. izd. 1996; 6. natis 2006), Postkeynesianska ekonomika (1996), Tvegano poslovodenje: knjiga o gazelah in rastočih poslih (1997), Priročnik za načrtovanje rastočih poslov (1997); Makroekonomika (2015). Po upokojitvi je bil izvoljen za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze (2023). Njegova hči je atletinja Pia Tajnikar.
Imset (glasbena skupina)
Imset (glasbena skupina) Zgodovina
Začetki benda segajo v leto 2010, ki so ga zaključili z nastopom na silvestrovanju v Domžalah. Sprva so igrali samo priredbe. Leta 2011 so se udeležili več festivalov: festivala Newcomer v Avstriji, Glasbenega festivala slovenskih osnovnih in srednjih šol v ljubljanskem Pionirskem domu, na katerem so dobili priznanje za najbolj obetaven mladi band, Najstfesta v Žireh in festivala Glas mladih v Črnomlju. Na začetku sta bila v skupini − poleg Jake Peterke, Jake Ažmana in Dejana Macure – tudi Jaka Kosec (kitarist) in Jernej Žunič (bobnar), ki sta bend zapustila do leta 2012. Pozimi 2012 je Žuniča zamenjal Blaž Horvat, sicer Peterkov bratranec, nekoliko pozneje sta se zasedbi pridružila še kitarist Tilen Vake in čelistka Monika Hočevar (ta je z njimi sodelovala v letih 2012–13 in z njimi nastopala bolj občasno; s koncem leta 2013 pa so bili "uradno" samo še kvintet, brez Hočevarjeve). Novembra 2012 so na Glasu mladih zmagali: na drugem večeru festivala, ki je bil namenjen mladim glasbenim skupinam, so se predstavili z avtorskima skladbama »Daleč stran« in »Moj svet«, ki sta nastali v sodelovanju z njihovim tedanjim producentom Damjanom Lebeničnikom. Z zmago so si priborili vstopnico za nastop na Schengenfestu 2013. »Daleč stran« so kmalu po zmagi, natančneje 9. decembra, kot svoj prvi singel objavili na Youtubu v obliki besedilnega videa. Posneli so jo tudi v duetu z raperjem Zlatkom, s katerim so se spoznali na Dnevu mladih 2012 v Ljubljani, kjer so nastopili kot njegova predskupina. To različico so na Youtubu objavili januarja 2013, »Moj svet« pa je sledil konec februarja. Aprila so zmagali na 6. Glasbenem festivalu v ljubljanskem Pionirskem domu; za nagrado so dobili snemanje v studiu Pionirskega doma. 3. avgusta so nastopili na Schengenfestu (glavni oder). Januarja 2014 so nastopili na največjem dobrodelnem festivalu na Poljskem Przystanek Woodstock (angl. Woodstock Festival Poland) v Vroclavu, ki ga prireja organizacija Wielka Orkiestra Świątecznej Pomocy (angl. Great Orchestra of Christmas Charity). 30. januarja 2015 so imeli nastop v Orto baru, na katerem so premierno predstavili svoj prvi videospot, ki so ga posneli za prvi singel »Daleč stran«. Tisto leto so se udeležili 5. sezone šova Slovenija ima talent; avdicije pred žiranti niso uspešno prestali. Jeseni se je od skupine poslovil Vake in odtlej je zasedba štiričlanska. Oktobra 2015 so izdali pesem »Feniks«. Leta 2016 so bili finalisti ŠOUROCKA 2016 (predizbora 2014, 2015); imeli so več nastopov z godalnim orkestrom KD Stična (Rockester). 2017 so sodelovali na natečaju Volkswagen Rocks in v okviru le-tega 9. februarja nastopili na ljubljanskem izboru v Orto baru. Napredovali so v polfinale, v finale pa se jim (po spletnem glasovanju) ni uspelo uvrstiti. Po dvoletnem "zatišju" so aprila 2018 izdali nov singel »Jadrava«. Naslednji mesec so pri založbi Nika Records izdali svoj prvenec Persona, ki so ga premierno predstavili 31. maja (na dan izida) v Orto baru. Posneli so ga v novomeškem studiu RSL Production s producentom Matejem Pečaverjem, za mastering pa je poskrbel Ted Jensen iz newyorškega studia Sterling Sound. Eno izmed 10 skladb na njem, »Sanjam«, so posneli v duetu z Alyo. Izdajo plošče je pospremil singel »Kralj«. Konec septembra so objavili videospot za tretji singel z albuma »Na glas«, ki so ga posneli v okviru Sazasovega natečaja SpotVizija 2017 pod režijsko taktirko Dejana Baboska. V njem sta zaigrala Domen Valič in Lea Mihevc. 24. januarja 2020 so izdali povsem novo pesem »Upornika z razlogom«, s katero so nakazali nov zvok: novi material, pri katerem so začeli sodelovati z ameriškim producentom Chrisom Gehringerjem (prav tako iz Sterling Sounda), še naprej pa sodelujejo z Matejem Pečaverjem, vsebuje več elektronike in se spogleduje z elementi housa, RnB-ja in EDM-a. Sami zato svoj stil opisujejo kot moderni rock. 22. februarja 2020 so s »Femme fatale« nastopili na Emi. Leta 2021 so se s (tedaj še neizdanima) skladbama »Lost Inside« in »All the Same« uvrstili v finale mednarodnega tekmovanja ISC (International Songwriting Competition): prva je v kategoriji za najboljše besedilo osvojila 6. mesto, druga pa v kategoriji Rock deveto. Kot predskupina so nastopali z zasedbami Dubioza kolektiv (Čipkarija 2013), Dire Straits Experience (Opatija, 1. junija 2018; Adria Summer Festival 2019), Bijelo dugme (koncert ob njihovi 40-letnici, Bonifika, Koper, 2018), Prljavo kazalište (Rock v Kočevju, 2019), Parni valjak (Music Park Bivje - Dekani, 22. junija 2019), od slovenskih izvajalcev pa so večkrat nastopili z Omarjem Naberjem.
Imset (glasbena skupina)
Imset (glasbena skupina) Člani
Jaka Peterka (rojen 2. julija 1994) − vokal, kitara Jaka Ažman (rojen 5. septembra 1994) − bas, spremljevalni vokali Žiga Janežič (rojen 6. decembra 1993) - kitara Blaž Horvat (rojen 27. septembra 1998) – bobni
Andrej Sallitinger
Andrej Sallitinger
Andrej Sallitinger, ljubljanski župan v 17. stoletju. Sallitinger je imel hišo in krčmo v Salendrovi ulici, župan Ljubljane pa je postal julija 1601.
Audet
Audet
Audet je priimek več oseb: Lionel Audet, kanadski rimskokatoliški škof Michel Audet, politik in ekonomist René Audet, kanadski rimskokatoliški škof Sylvestre-Gérard Audet, francoski general
Ivan Šprajc
Ivan Šprajc
Ivan Šprajc [ívan šprájc], slovenski arheolog in etnolog, * 1955, Maribor.
Ivan Šprajc
Ivan Šprajc Življenje
Ivan Šprajc je rojen v Mariboru, Po končani gimnaziji se je vpisal na študij arheologije in etnologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že v času študija se je zanimal za ameriške kulture. Diplomiral je leta 1982. Leta 1985 je v sklopu mednarodne izmenjave študentov zaprosil ter dobil enoletno štipendijo za podiplomsko izpopolnjevanje v Mehiki. Leta 1989 je magistriral iz zgodovine in etnozgodovine na Nacionalni šoli za antropologijo in zgodovino. Od leta 1992 do leta 2000 je delal kot raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za antropologijo in zgodovino (INAH) v Ciudad de Méxicu. Leta 1997 je doktoriral iz antropologije na Nacionalni avtonomni univerzi v Mehiki. Zdaj pa dela kot predstojnik, znanstveni svetnik na Inštitutu za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU ter predava na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 2003 je prejel priznanje Zlati znak ZRC SAZU. Za knjigo o orientacijah v arhitekturi Majev sta s soavtorjem Pedrom Franciscom Sánchezom Navo leta 2016 prejela priznanje Alfonso Caso, ki ga podeljuje mehiški INAH. Znanstveno delo Ivana Šprajca je že vrsto let osredotočeno na mezoameriško arheologijo in arheoastronomijo. Šprajc je opravil obsežne raziskave o pojmovanjih, povezanih s planetom Venero v mezoameriškem pogledu na svet, in o praktičnem in religioznem pomenu astronomskih orientacij v predšpanski arhitekturi. Njegov znanstveni opus obsega več monografskih publikacij in vrsto člankov, objavljenih v mednarodnih revijah in zbornikih. Od leta 1996 je doslej vodil enajst raziskovalnih odprav v mehiški zvezni državi Campeche v osrednjem delu polotoka Jukatan, kjer je njegova ekipa odkrila številna dotlej neznana arheološka najdišča, med drugim ostanke velikih urbanih središč z monumentalno arhitekturo, skulpturami, reliefi in napisi. Tako je odprava pod njegovim vodstvom leta 2004 na novo odkrila majevsko mesto Oxpemul, ki ga je leta 1934 odkrila odprava Karla Rupperta, a je zatonilo v pozabo. Junija 2013 je bila obljavljena novica, da je mednarodna skupina arheologov pod Šprajcevim vodstvom v težko prehodnem območju Calakmul na polotok Jukatan odkrila ostanke starodavnega majevskega mesta, ki je s površino več kot 22 hektarev in ostanki številnih stavb doslej največja poznana majevska naselbina na tem območju. Mesto je staro približno 1400 let. Na celotnem področju so ohranjene številne piramide, igrišča in oltarji. Največja piramida pa je visoka kar 23 metrov. V mestu naj bi po prvih informacijah živelo 30.000–40.000 ljudi. Mesto je bilo verjetno zapuščeno okrog leta 1000, domnevno zaradi demografskega pritiska, spremembe klime, vojn in upornikov. Prve namige, da bi se sredi gozda lahko skrivalo kaj več, so jim izdale 15 let stare fotografije, posnete iz zraka. Arheologi so potrebovali tri tedne, da so do domnevnega najdišča očistili pot, raziskovali pa so šest tednov. Mesto so poimenovali Chactún, kar v majevskem jeziku pomeni Rdeči kamen oziroma Velika skala. Odpravo je odobril Nacionalni mehiški inštitut za antropologijo in zgodovino. Tri sezone Šprajčevih raziskav je podprla tudi ameriška neprofitna organizacija National Geographic Society. Leta 2008 je bil o njegovem delu posnet dokumentarni film z naslovom Skrivnosti Yucatana – Zid kraljev.
Ivan Šprajc
Ivan Šprajc Izbrana dela
Šprajc, Ivan, Takeshi Inomata, Anthony F. Aveni. Origins of Mesoamerican astronomy and calendar: Evidence from the Olmec and Maya regions. Science Advances 9 (1): eabq7675. 2023. https://www.science.org/doi/10.1126/sciadv.abq7675 Sánchez Nava, Pedro Francisco, in Ivan Šprajc. Orientaciones astronómicas en la arquitectura maya de las tierras bajas. México: Instituto Nacional de Antropología e Historia, 2015. Šprajc, Ivan. Quetzalcóatlova zvezda: planet Venera v Mezoameriki. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. ISBN 961-6568-38-8. (COBISS) Šprajc, Ivan. Izgubljena mesta: arheološka iskanja v deželi Majev. Ljubljana: Založba ZRC, 2019. ISBN 978-961-05-0208-1. https://doi.org/10.3986/9789610501794 Šprajc, Ivan. Mehika pred Kolumbom. Ljubljana: Cankarjev dom, 2009. (COBISS) Šprajc, Ivan. Orientaciones astronómicas en la arquitectura prehispánica del centro de México, (Colección Científica 427). 1a ed. México: Instituto Nacional de Antropología e Historia, 2001. ISBN 970-18-4180-8. (COBISS) Šprajc, Ivan. Venus, lluvia y maíz : simbolismo y astronomía en la cosmovisión mesoamericana, (Colección científica, Serie Arqueología, 318). 1a reimpresión. México: Instituto Nacional de Antropología e Historia, 1998. ISBN 968-29-5229-8. (COBISS) Šprajc, Ivan. La estrella de Quetzalcóatl : el planeta Venus en Mesoamérica. Mexico: Diana, 1996. ISBN 968-13-2947-3. (COBISS) Šprajc, Ivan. Astronomy, architecture, and landscape in Prehispanic Mesoamerica. Journal of Archaeological Research 26 (2): 197-251. 2018. https://doi.org/10.1007/s10814-017-9109-z Šprajc, Ivan. Astronomical aspects of Group E-type complexes and implications for understanding ancient Maya architecture and urban planning. PLOS ONE 16 (4): e0250785. 2021. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0250785
Lepo znamenje, Škofja Loka
Lepo znamenje, Škofja Loka
Lepo znamenje je kapela v Škofji Loki, ki stoji na Kopališki ulici ob poti z Mestnega trga na Hudičevo brv in naprej v Puštal. Zgrajena je bila leta 1826 na mestu prejšnjega, lesenega znamenja. V bližini stoji tudi vodnjak, zato je bil prostor nekdaj priljubljeno zbirališče krajanov. Po njem je dobila ime sosednja hiša, ki se ji je reklo »pri Znamčkarju«.
Seznam severnokorejskih letalskih asov korejske vojne
Seznam severnokorejskih letalskih asov korejske vojne
Seznam severnokorejskih letalskih asov korejske vojne je urejen po številu doseženih letalskih zmag. Kam Den Dek - 8 Kim Di San - 6
Laurie Graham
Laurie Graham
Laurie Jean Graham-Flynn, kanadska alpska smučarka, * 30. marec 1960, Orangeville, Ontario. Največji uspeh kariere je dosegla na Svetovnem prvenstvu 1982, ko je osvojila bronasto medaljo v smuku. Nastopila je na treh olimpijskih igrah, najboljšo uvrstitev je dosegla leta 1988 s petim mestom v smuku. V svetovnem pokalu je tekmovala devet sezon med letoma 1979 in 1988 ter dosegla šest zmag in še devet uvrstitev na stopničke. V skupnem seštevku svetovnega pokala je bila najvišje na štirinajstem mestu leta 1986, v letih 1986 in 1987 je bila tretja v smukaškem seštevku. Leta 1993 je bila sprejeta v Kanadski športni hram slavnih.
Albreht Habsburški
Albreht Habsburški
Albreht Habsburški je bilo ime več oseb: Albreht I. Habsburški Albreht II. Avstrijski Albreht II. Nemški Albreht III. Habsburški Albreht IV. Habsburški
Vojteh Hybášek
Vojteh Hybášek
Vojteh Hybášek, slovenski rimskokatoliški duhovnik, književnik in glasbenik češkega rodu, ki je deloval v Sloveniji, * 27. marec, 1873, Ruženo, Moravska, † 28. november 1947, Ljubljana.
Vojteh Hybášek
Vojteh Hybášek Življenje in delo
Hybášek Vojteh je maturiral v Jindřichůvem Hradcu na Češkem, bogoslovje študiral v Ljubljani in bil leta 1897 posvečen v duhovnika.. Služboval je kot kaplan v Zagorju ob Savi, v Smledniku, Kranju in pri Sv. Jakobu v Ljubljani in bil 1908 nastavljen kot profesor glasbe v zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. Že kot kaplan je veliko storil za razvoj naše glasbe, največ pa v zavodu sv. Stanislava, kjer je poučeval petje (šolsko in cerkveno), ter razne instrumente (violino, pihala, trobila). Poleg glasbenega delovanja je pisal tudi razne članke v političnih in strokovnih listih. Njegovi podlistki v Gorenjcu so izšli 1914 v Kranju kot posebna knjižica pod naslovom Iz ptičjega življenja (prirejeno po češčkem originalu). Leta 1919 je Leonova družba izdala njegov prevod Baarove knjige pod naslovom Zadnja pravda (ponatis 1994), 1925 pa je izšel prevod Baarove knjige Križev pot. Izdal je tudi Italijansko-slovenski-nemški glasbeni slovarček (Lj. 1914).
Vojteh Hybášek
Vojteh Hybášek Bibliografija
Križev pot (COBISS) Iz ptičjega življenja (COBISS) Zadnja pravda (COBISS) Beli vrabec (COBISS)
68 pr. n. št.
68 pr. n. št.
68 pr. n. št. je bilo leto predjulijanskega rimskega koledarja. Oznaka 68 pr. Kr. oz. 68 AC (Ante Christum, »pred Kristusom«), zdaj posodobljeno v 68 pr. n. št., se uporablja od srednjega veka, ko se je uveljavilo številčenje po sistemu Anno Domini.
Dariusz Adamczuk
Dariusz Adamczuk
Dariusz Adamczuk, poljski nogometaš, * 20. oktober 1969, Szczecin, Poljska. Do leta 2016, ko se je upokojil, je nastopal za Pogoń Szczecin, Eintracht Frankfurt, Dundee, Udinese Calcio, Belenenses in Rangerse.
Mihovil Abramič
Mihovil Abramič
Mihovil Abramić, hrvaški arheolog, * 12. maj 1884, Pulj, † 8. maj 1962, Split. Študiral je arheologijo in zgodovino starega veka na Dunaju. Delal je na Arheološkem inštitutu na Dunaju in bil tudi ravnatelj Arheološkega muzeja v Ogleju. Po prvi svetovni vojni pa je delal v Arheološkem muzeju v Splitu. Ukvarjal se je z antično arheologijo in epigrafiko, proučeval je grško kolonizacijo na Jadranu, ilirsko kulturo in rimsko dobo. Vodil je razna arheološka izkopavanja, v večini v Dalmaciji in urejal Vestnik za dalmatinsko arheologijo in zgodovino. Leta 1918 je na Ptuju je odkril največje Mitrovo svetišče s svojim kolegom Viktorjem Skrabarjem.
Rademacherjeva porazdelitev
Rademacherjeva porazdelitev
Rademacherjeva porazdelitev je diskretna verjetnostna porazdelitev. Imenuje se po nemškem matematiku Hansu Rademacherju (1892 – 1969).
Rademacherjeva porazdelitev
Rademacherjeva porazdelitev Definicija Rademacherjeve porazdelitve
To je porazdelitev v kateri spremenljivka s 50% verjetnostjo lahko zavzame vrednost 1 ali -1. Funkcija verjetnosti se lahko zapiše kot Zbirna funkcija verjetnosti pa je
Rademacherjeva porazdelitev
Rademacherjeva porazdelitev Povezava z Bernoullijevo porazdelitvijo
Če ima X Rademacherjevo porazdelitev, potem ima X + 1 2 {\displaystyle {\frac {X+1}{2}}} Bernoullijevo porazdelitev (1/2).
Jens Roepstorff
Jens Roepstorff
Jens Roepstorff, danski rokometaš, * 5. avgust 1960. Leta 1984 je na poletnih olimpijskih igrah v Los Angelesu v sestavi danske rokometne reprezentance osvojil 4. mesto.
Breda Smolnikar
Breda Smolnikar
Breda Smolnikar, psevdonim Gospa, slovenska pisateljica, * 19. januar 1941, Herceg Novi, Kraljevina Jugoslavija.
Breda Smolnikar
Breda Smolnikar Življenjepis
Breda Smolnikar se je rodila slovenskim staršem 19. januarja 1941 v mestu Herceg Novi v Črni gori kot prvorojenka, vendar je kakšno uro kasneje dobila še brata dvojčka. Ob začetku vojne je z družino pribežala v Slovenijo, natančneje v Domžale, kasneje pa se je preselila v Depalo vas, kjer domuje še danes. V Domžalah je končala osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Šolanje je nadaljevala v Kranju, kjer je leta 1960 na tkalskem oddelku zaključila Srednjo tehniško tekstilno šolo. Nato se je vpisala na Univerzo v Ljubljani in sicer na tekstilni oddelek Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, kjer je leta 1970 diplomirala z nazivom inženirka tekstilne tehnologije. Od leta 1960 do 1964 je delala v tovarni Universale v Domžalah. Leta 1969 je za kratek čas delala kot tehnologinja v tovarni Jutranjka v Sevnici, nato pa kot tehnologinja za tehnične filce pričela z delom v Tovarni filca v Mengšu, kjer je delala vse do leta 1976. Od leta 1976 dalje je bila obrtnica. Sprva je imela v Domžalah kemično čistilnico, kasneje pa jo je preselila v Kranj in Črnuče in nato v Depalo vas. Leta 1999 je postala vodja malega podjetja Depala vas d.o.o., ki zajema čistilni servis, kemično čistilnico in pražarno kave.
Breda Smolnikar
Breda Smolnikar Delo
Breda Smolnikar je pričela s pisanjem pri devetnajstih letih in leta 1963 pri Mladinski knjigi izdala svoje prvo delo Otročki, življenje teče dalje. Sledili sta še dve mladinski deli, kateri je tako kot prvo izdala pri založbi Mladinska knjiga. To sta deli Mali mozaik imen (1967) ter Popki (1973). Skoraj vsa druga dela je zatem izdajala v samozaložbi. V svojih mladinskih delih obravnava telesno dozorevanje mladostnika, njegovo burno čustvovanje in iskanje identitete. Nato je, pod psevdonimom Gospa, pričela s pisanjem za odrasle. Tako se je pojavilo vprašanje, kdo se skriva za tem imenom, saj je vse presenetila moč njenih besedil. Hkrati si je nakopala težave, saj je ta seriozna besedila pisala za tisti čas politično neustrezno. To je bila literatura z medvojno in povojno tematiko, zaradi česar je bila posredno tudi obsojena na trimesečno zaporno kazen (pogojno za dobo dveh let). Pod psevdonimom Gospa je izdala naslednja dela: Balada o divjem mleku (1980), Ko je umiral Stob (1982), Mrtvi Stob (1983) in Stobovske balade (1985). Leta 1998 je za mesec dni, na povabilo švicarskih pisateljev, odšla v Švico, kjer je v samostanu Ittingen napisala pripovedko Ko se tam gori olistajo breze (ena od Zlatih dépuških pripovedk), ki je istega leta izšla v samozaložbi. Delo je sprožilo sodni postopek petih neznanih tožnic, ki naj bi v tej knjigi prepoznale svoje že davno pokojne starše. Sodni postopek je trajal osem let in se končal leta 2007 na Ustavnem sodišču RS v prid pisateljice. V času za javnost zaprtega sodnega procesa je, kot odgovor na ta sodni proces, izdala kar nekaj del. Leta 1999 je izdala Zlate dépuške pripovedke, katere je leto kasneje protestno – skupaj z lutko pizdenškega vohuna – sežgala. Ker je morala svoje Breze umakniti s prodajnih polic in knjižnic, je leta 2004 izdala delo z naslovom Ko se tam gori ne olistajo breze, vendar je to delo kar sama sodno cenzurirala. Istega leta je izdala tudi Najbolj zlato dépuško pripovedko o ihanski ruralki, ki je bila zaklenjena z vrvico in kovinsko plombo in vsebuje meddrugim nedovoljeni sodni material iz zaprtega sodnega procesa. Leta 2005 je avtorica na svetovni kongres PEN-a na Bled odnesla sto samozaloženih izvodov angleškega prevoda obtožene pripovedke When the Birches Up There Are Greening, seveda zaklenjene, kot vse druge izdane knjige v tem času. Leta 2006 je izdala zašifrirano, jecljajočo, prestrašeno pripovedko Kkko ssse tttam gggori ooolistajo bbbreze. Istega leta je izdala tudi zgoščenko z naslovom Ko se tam gori olistajo breze, ki jo je posnela med procesom, saj v slovenski ustavi človeška beseda ni prepovedana. Tako je v času sodnega procesa avtorica sama pripovedovala svojo, takrat prepovedano, pripovedko in jo izdala v kompletu dveh zgoščenk. Tudi leta 2006 izdana Škila (GMB+M), (pravtako ena od Zlatih dépuških pripovedk), je bila zaklenjena in je s svojo negativno, kruto vsebino aludirala na sodni proces. Izdana je bila, kot vse druge avtoričine knjige v tem času, v samozaložbi, vendar edina s pomočjo Ministrstva za kulturo RS. Po končanem sodnem procesu (2007) so pri Založbi Sanje izdali ponatis dela Ko se tam gori olistajo breze. Delo je bilo leta 2005 prevedeno v angleščino (zaklenjeno) in leta 2010 v slovaščino (slovaški prevod izdan pri založbi Kalligram). V samozaložbi je izdala tudi deli Stobovske elegije (2002) in Spuščena zanka (2003). Leta 2006 je pri Cankarjevi založbi izdala Poletje v zgodbi. Njeno zadnje izdano delo je Veliki slovenski tekst (2010) - izdano v samozaložbi ob zaključku njene petdesetletne literarne poti in ob sedemdesetletnici rojstva. S tem delom je končala svojo literarno pot. Skupno z vsemi ponatisi in prevodi je izdala petindvajset knjig in eno zgoščenko.
Breda Smolnikar
Breda Smolnikar Bibliografija
Otročki, življenje teče dalje, Mladinska knjiga, 1963 (COBISS) Mali mozaik imen, Mladinska knjiga, 1967 (COBISS) Popki, Mladinska knjiga, 1973 (COBISS) Balada o divjem mleku, samozaložba, 1980 (COBISS) Ko je umiral Stob, samozaložba, 1982 (COBISS) Mrtvi Stob, samozaložba, 1983 (COBISS) Stobovske balade, samozaložba, 1985 (COBISS) Ko se tam gori olistajo breze, samozaložba, 1998 (COBISS) Popki, samozaložba, ponatis, 1999 (COBISS) Zlate dépuške pripovedke, samozaložba, 1999 (COBISS) Otročki, življenje teče dalje, samozaložba, ponatis, 2001 (COBISS) Stobovske elegije, samozaložba, 2002 (COBISS) Spuščena zanka, samozaložba, 2003 (COBISS) Ko se tam gori ne olistajo breze, samozaložba, 2004 (sodno cenzurirana izdaja) (COBISS) Balada o divjem mleku, samozaložba, ponatis, 2004 (COBISS) Najbolj zlata dépuška pripovedka o ihanski ruralki, samozaložba, 2004 (COBISS) When the Birches Up There Are Greening, samozaložba, 2005 (COBISS) Kkko ssse tttam gggori ooolistajo bbbreze, samozaložba, 2006 (zakodirana, prestrašena pripovedka) (COBISS) Ko se tam gori olistajo breze, samozaložba, 2006 (dve zgoščenki, pripovedko pripoveduje avtorica) (COBISS) Poletje v zgodbi V., Cankarjeva založba - založništvo d.o.o., 2006 (COBISS) Škila, samozaložba s pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, 2006 (COBISS) Ko se tam gori olistajo breze, Založba Sanje, 2007 (COBISS) The Ballad of Wild Milk, samozaložba, 2009 (COBISS) Grem kmalu v ameriko, ker mame ji je zlomila zapestje (dopisi in vidni popravki slabega angleškega prevoda za knjigo Balada o divjem mleku prevajalke Erice Johnson Debeljak), samozaložba, 2009 (COBISS) Veliki slovenski tekst, samozaložba, 2010 (COBISS) Ked' sa hore zazelenajú brezy, Kalligram, 2010 (COBISS) Pripovedka o Dursumi, (izključno za starejše), 2013 Predloga:COBISS.SI-ID=267918592 Pripovedka o Ábrnci, (izključno za starejše), 2013 Predloga:COBISS.SI-ID=269851904 Pripovedka o Maci, (izključno za starejše), 2014 Predloga:COBISS.SI-ID=274757888 Pripovedka o Albini, (izključno za starejše), 2014 Predloga:COBISS.SI-ID=276464896 Wenn die Birken Blätter treiben, 2015 Predloga:COBISS.SI-ID=1112227166 Pripovedka o Zlati, (izključno za starejše), 2015 Predloga:COBISS.SI-ID=280086528 Pripovedka o Alojziji Lojzi Lujzi, (izključno za starejše), 2015 Predloga:COBISS.SI-ID=279741440 Pripovedka o Amaliji Kurzthaller, (izključno za starejše), 2015 Predloga:COBISS.SI-ID=281826304 Pripovedka o Julki, Česnuli, Mari, Naci Paci in Milki s Polja, (izključno za starejše), 2015 Predloga:COBISS.SI-ID=281826560 Pripovedka o metodi, (izključno za starejše in pametnejše), 2015 Predloga:COBISS.SI-ID=282041600 Pripovedka o Rozamundi, (izključno za starejše), 2015 Predloga:COBISS.SI-ID=282041856 Si dekle ali si žena, (izključno za starejše), bibliofilska izdaja 2016 Predloga:COBISS.SI-ID=281949952
Breda Smolnikar
Breda Smolnikar Nagrade
1961, 1. nagrada Mladih potov za najboljšo prozo 1964, Levstikova nagrada za mladinsko književnost 1974, Kersnikova nagrada 1980, Kersnikova nagrada (kasneje jo je vrnila) 1981, nominacija za Prešernovo nagrado iz sklada za tri knjige je prejela prvo nagrado Književne mladine Slovenije za najboljšo samozaložbo na Slovenskem 1999, srebrna plaketa občine Domžale (kasneje jo je vrnila)
Ranko Despotović
Ranko Despotović
Ranko Despotović, srbski nogometaš, * 21. januar 1983, Loznica. Za srbsko reprezentanco je odigral štiri uradne tekme.
Polde Dežman
Polde Dežman
Polde Dežman, slovenski igralec in lutkovni režiser, * 13. oktober 1916, Ljubljana, † 22. julij 1982, Ljubljana. Nastopati je začel pred vojno v Mrakovi igralski skupini. Med narodnoosvobodilno borbo je bil igralec in režiser igralske skupine 9. korpusa. Po osvoboditvi je nastopal v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, v Drami SNG Ljubljana, Mestnem gledališču Ptuj in ljubljanskem Mestnem gledališču (1952-1956). V Lutkovnem gledališču Ljubljana je kot direktor (1956-1972) pridobil za sodelovanje vrsto novih ustvarjalcev - piscev, režiserjev in likovnikov, kar je pripomoglo k širši uveljavitvi lutkovne umetnosti. Kor režiser je na osnovi Pengovovega (Jože Pengov, lutkar in režiser; 1916-1968) modela skušal spojiti ostanke realistične igralske izkušnje s težnjami sodobnega lutkovnega gladališča. Kot režiser je ustvaril več lutkovnih predstav, med drugimi tudi: Hudobnega graščaka, Igračke na cestah, Zmešnjava in druge.
Janez Fabijan
Janez Fabijan
Janez Evangelist Fabijan, slovenski teolog, filozof, univ. profesor * 9. november 1889, Zgornja Besnica pri Kranju, † 13. junij 1967, Ljubljana.
Janez Fabijan
Janez Fabijan Življenje in delo
Po končani gimnaziji v Ljubljani je v letih 1911–1917 študiral filozofijo in teologijo na Gregorijanski univerzi v Rimu in 1917 doktoriral v Innsbrucku ter bil 1916 posvečen v duhovnika. Od 1917–1919 je služboval kot podvodja, potem do 1922 kot študijski prefekt v ljubljanskem semenišču. Leta 1920 je postal honorarni predavatelj za spekulativno dogmatiko na TEOF v Ljubljani, 1921 docent in 1937 redni profesor istega predmeta, katerega je predaval do 1964. Veliko je deloval med študentsko mladino in bil med svetovnima vojnama duhovni vodja katoliškega akademskega društva Zarja. Bil je urednik revije Čas ter v njej in Bogoslovnem vestniku (BV) objavljal tudi svoje razprave: Znanstvene osnove katoliški dogmi (Čas, 1921); Verske skrivnosti (Čas, 1922); Relativna izvestnost in verski dvom (BV, 1921); O umskem dokazovanju dogme o izvirnem grehu (BV,1923); Dogma in problem o možnosti zveličanja vseh ljudi (BV, 1924); Marija kot srednica vseh milosti (BV, 1925). Na tako imenovanem Šolar-Fabijanovem procesu, ki se je začel konec leta 1952 in končal na Silvestrovo, je bil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani skupaj z njim obtožen Jakob Šolar. Za tiste čase značilna obtožnica je Šolarju očitala »izdajalsko delo med vojno«, po vojni pa »povezovanje z emigrantskimi agenti«, zlasti z disidentskim novinarjem Francem Jezo, ki je prav tako preživel Dachau in je leta 1948 iz Ljubljane pobegnil v Trst. Proces so spremljali orwellovsko intonirani članki v Slovenskem poročevalcu - »Izdajalec Jakob Šolar končno razkrit,« SP 7. 9. 1952; »Kaj je z izdajalcem Šolarjem?« SP 30. 9. 1952; »Kombinacije zagrizenega sovražnika,« SP 23. 11. 1952; »Izdajalec Jakob Šolar pred sodiščem,« SP 30. 12. 1952; »Obsodba Jakoba Šolarja in ostalih obtožencev,« SP 31. 12. 1952 - ter javnost prepričevali, da je Šolar v svoje delo vpeljal tudi Fabijana, ki pa je na koncu vse skupaj celo »priznal in se zahvalil Upravi državne varnosti, da mu je pomagala pri prekinitvi stikov s temi agenti.« Šolar je bil »obsojen« na 10 let strogega zapora, Fabijan pa na 6 let; kasneje so jima kazen zmanjšali za polovico.
Teri Hatcher
Teri Hatcher
Teri Lynn Hatcher, ameriška gledališka, filmska in televizijska igralka ter pisateljica, * 8. december 1964, Palo Alto, Kalifornija, Združene države Amerike. Teri Hatcher je trenutno najbolj znana po svoji vlogi Susan Mayer v ABC-jevi komično-dramski televizijski seriji Razočarane gospodinje, zaslovela pa je v devetdesetih z vlogo Lois Lane v ABC-jevi komično-dramski televizijski seriji Lois & Klark: Supermanove nove dogodivščine. Leta 2005 je za svoj nastop v seriji Razočarane gospodinje prejela zlati globus v kategoriji za »najboljšo igralko« in nagrado Screen Actor's Guild Award v kategoriji za »izstopajoči nastop ženske igralke v komični seriji« ter nominacijo za emmyja v kategoriji za »izstopajočo glavno igralko v komični seriji.«
Teri Hatcher
Teri Hatcher Zgodnje življenje
Teri Lynn Hatcher se je rodila v Palo Altu, Kalifornija, Združene države Amerike kot hči Esther (rojena Beshur), računalniške programerke, ki jo je zaposlil Lockheed Martin in Owena W. Hatcherja, nuklearnega fizika in elektronskega inženirja. Teri Hatcher ima po očetovi strani valižanske in staroselske korenine, njena mama pa je pol Sirka z nemškimi in francoskimi koreninami. Teri Hatcher se je na šoli plesa San Juan v Los Altosu učila baleta. Takrat je tudi pričela nastopati v baletnih predstavah; med drugim je imela tudi vlogo leteče opice v baletu Čarovnik z Oza. Odrasla je v Sunnyvaleu, Kalifornija. Šolala se je na srednji šoli Mango (danes imenovana srednja šola Sunnyvale) ter srednji šoli Fremont v Sunnyvaleu, kasneje pa na kolidžu De Anza v Cupertinu, Kalifornija. Na kolidžu je študirala matematiko in inžinerstvo. Marca 2006 je Teri Hatcher reviji Vanity Fair razkrila, da je bila od petega leta dalje spolno zlorabljena. Zlorabljal jo je mož njene tete, Richard Hayes Stone, od katerega se je njena teta kasneje ločila. Dejala je, da njeni starši niso vedeli za zlorabo. Leta 2002 je bila prisotna na sojenju Richardu Hayesu Stoneu v Santa Clara Countyju, kjer so ga obsodili zaradi posilstva štirinajstletnice, ki je nazadnje naredila samomor. Obsodili so ga na štirinajst let zapora. V intervjuju z revijo Vanity Fair je Teri Hatcher razkrila, da je kriminalistom za svojo zlorabo povedala, ker so jo pretresle misli zlorabljene štirinajstletnice, ki se je ustrelila, hkrati pa se je bala, da bo Richard Hayes Stone ostal nekaznovan. Richard Hayes Stone je 19. avgusta 2008 po šestih letih v zaporu umrl zaradi raka debelega črevesja.
Teri Hatcher
Teri Hatcher Zgodnja kariera (1985–1991)
Teri Hatcher se je na ameriškem gledališkem konservatoriju. Leta 1984 je dobila eno izmed svojih prvih služb, saj je postala navijačica ekipe NFL s skupino San Francisco 49ers. Med septembrom 1985 in majem 1986 je igrala Amy, eno izmed morskih deklic, v seriji The Love Boat. Med letoma 1986 in 1989 je ob Richardu Deanu Andersonu zaigrala stransko vlogo Penny Parker v televizijski seriji MacGyver. Leta 1988 je Teri Hatcher zaigrala poročnico Robinson v seriji Zvezdne steze: Naslednja generacija, leta 1989 pa še v epizodi »Star Crossed« serije Quantum Leap. Leta 1991 je zaigrala manjšo vlogo v ne preveč uspešnem filmu Dead in the Water.
Teri Hatcher
Teri Hatcher Preboj (1992–2003)
Leta 1992 je Teri Hatcher odšla na avdicijo za vlogo Jamie Buchman v seriji Mad About You. Prišla je med prvi dve kandidatki za vlogo, a nazadnje jo je dobila kasneje z emmyjem nagrajena igralka Helen Hunt. Teri Hatcher je poleg Deana Caina dobila stransko vlogo novinarke revije Daily Planet, Lois Lane, v televizijski seriji Lois & Klark: Supermanove nove dogodivščine. S serijo, v kateri je igrala med letoma 1993 in 1997, je pritegnila veliko pozornosti javnosti. Na vrhuncu svoje popularnosti, v šestih mesecih leta 1995, se je slika nje, zavite v Supermanovo ogrinjalo, po poročanju preko interneta prodajala v približno 20.000 izvodih na dan. Sama je za revijo Entertainment Weekly dejala: »To je čudovita serija. Ne zaradi mene. Sama po sebi je enkratna.« Ustvarjalci serije Lois & Klark: Supermanove nove dogodivščine so bili zaskrbljeni, da bo v visokih petah višja od Supermana, saj je bila »že brez pet visoka 1,7 m, Dean Cain pa je imel 1,8 m.« Za svojo vlogo Lois Lane v seriji Lois & Klark: Supermanove nove dogodivščine je bila leta 1996 nominirana za nagrado Golden Apple Awards v kategoriji za »žensko odkritje leta«. Nagrado je nazadnje tudi prejela. Leta 1993 je Teri Hatcher zaigrala vlogo Sidre v epizodi televizijske serije Seinfield. V seriji je njen lik prekinil svoje razmerje z Jerryjem, saj je sumil, da sta z Elaine na skrivnem načrtovala, kako razkriti, da ima umetne prsi. Sidro je kasneje zaigrala v še dveh epizodah serije. Leta 1997 se je Teri Hatcher skupaj z Monico Bellucci potegovala za vlogo Paris Carver v filmu iz serije James Bond, Jutri nikoli ne umre; vlogo je nazadnje dobila ona. Ob začetku snemanja filma je bila že v tretjem mesecu nosečnosti z otrokom svojega takratnega moža, Jona Tenneyja. ABC-jev publicist je dejal, da njena nosečnost ni vplivala na razpored snemanja filma. Za svojo vlogo v tem filmu je bila leta 1998 nominirana za nagrado Saturn Award v kategoriji za »najboljšo stransko igralko«; kakorkoli že, nagrado je nazadnje prejela Joan Allen za svoj nastop v filmu Pleasantville. Teri Hatcher je kasneje obžalovala, da je sprejela vlogo Paris Carver. O vlogi je namreč povedala: »To je tako umeten lik, da ob igranju sploh nisi deležen nekakšnega zadoščenja.« Bralci popularne britanske moške revije, FHM, so jo še istega leta izglasovali za najprivlačnejšo žensko na svetu. Teri Hatcher je poleg NFL-jevega igralca in svojega dobrega prijatelja, Howieja Longa, zaigrala v najrazličnejših televizijskih reklamah za radio Shack. Leta 1996 je Teri Hatcher vodila epizodo ameriške komične serije Saturday Night Live. Istega leta je ob Alecu Baldwinu zaigrala v finančno izredno neuspešnem filmu Heaven's Prisoners. Leta 1998 je zaigrala Marie v epizodi »First Do No Harm« šeste sezone ameriške komične televizijske serije Fraiser. V letih, ko je bila Teri Hatcher zelo popularna na televiziji, pa njena filmska kariera ni bila tako uspešna. Med letoma 1992 in 2003 je zaigrala v najrazličnejših filmih, kot so Straight Talk (1992), The Cool Surface (1994), All Tied Up (1994), Dead Girl (1996), 2 Days in the Valley (1996), Since You've Been Gone (1998), Fever (1999), Kandidat (2000) in Say Uncle (2001). Njen v tem času najuspešnejši film, je bil film Roberta Rodrigueza, Mali vohuni (2001), v katerem pa je ob Alex Vega in Antoniu Banderasu zaigrala samo stransko vlogo, vlogo ge. Gradenko. Istega leta je zaigrala tudi glavno vlogo v filmu Kevina Eldersa, Jane Doe ob Robu Loweu. Film je bil finančno in komercialno neuspešen, kritiki pa mu niso posvetili veliko pozornosti. Leta 1997 je ABC po štirih sezonah prenehal predvajati serijo Lois & Klark: Supermanove nove dogodivščine. Leta 2003 je ob Louisu Gossettu, ml. zaigrala glavno vlogo v televizijskem filmu Momentum. Tudi ta film je bil komercialno, finančno in kritično neuspešen.
Teri Hatcher
Teri Hatcher Razočarane gospodinje (2004 - danes)
Za vlogo Susan Mayer, eno izmed glavnih vlog v ABC-jevi komično-dramski televizijski seriji Razočarane gospodinje, je premagala štiri igralke. Za svojo vlogo v tej seriji je prejela precej hvale s strani televizijskih kritikov; januarja 2009 je bila nagrajena z zlatim globusom v kategoriji za »najboljšo igralko v muzikalu ali komediji«. Istega leta je prejela tudi nagrado Screen Actors Guild Award v isti kategoriji; postala je prva igralka, ki je to nagrado prejela za vlogo v seriji, katere prva sezona se še ni končala. Julija 2005 je bila skupaj s svojima soigralkama iz serije Razočarane gospodinje, Marcio Cross in Felicity Huffman nominirana za emmyja v kategoriji za »najboljšo igralko v komični seriji«. Poleg tega je v letih 2004 in 2005 skupaj z igralsko zasedbo serije, ki so jo takrat poleg nje sestavljali še Andrea Bowen, Ricardo Chavira, Marcia Cross, Steven Culp, James Denton, Felicity Huffman, Cody Kasch, Eva Longoria, Jesse Metcalfe, Mark Moses, Nicollette Sheridan in Brenda Strong, prejela tudi nagrado Screen Actors Guild Award v kategoriji za »izstopajoči nastop igralske zasedbe v komični seriji«. Od aprila 2006 Teri Hatcher velja za eno izmed najbolje plačanih televizijskih igralk v Združenih državah Amerike. Po poročilih naj bi dobila po 285.000 $ na epizodo za svojo vlogo v seriji Razočarane gospodinje. Maja 2006 je izdala tudi svojo prvo knjigo, Burnt Toast: And Other Philosophies of Life. Leta 2006 je Teri Hatcher zapela pesem »Good Night« glasbene skupine The Beatles za dobrodelni album z naslovom Unexpected Dreams - Songs From the Stars. 9. aprila 2008 se je pojavila na kampanji Idol Gives Back, kjer je zapela pesem »Before He Cheats« Carrie Underwood. Leta 2010 je Teri Hatcher ponovno zaigrala v delu Supermanove franšize, ko je zaigrala Ello Lane, mamo Lois Lane, v zadnji sezoni televizijske serije Smallville. Epizoda je vključevala najrazličnejše igralke, ki so v preteklosti upodobile Lois Lane. Poleg tega je tretja igralka, ki je upodobila mamo Lois Lane, ki je v preteklosti zaigrala Lois Lane; pred njo sta takšno vlogo zaigrali še Noel Neill v filmu Superman: The Movie (1978) in Phyllis Coates v seriji Lois & Klark: Supermanove nove dogodivščine. Novembra leta 2010 so nekateri mediji pričeli poročati, da bosta Teri Hatcher in Felicity Huffman predčasno zapustili serijo Razočarane gospodinje, vendar je ABC te trditve zanikal. Teri Hatcher je kasneje o teh govoricah dejala: »Ne obstaja dovolj pridevnikov, da bi lahko opisala, kako neumne, smešno neresnične in brezvezne so te trditve.« Kasneje so potrdili, da bosta tako Teri Hatcher kot Felicity Huffman, v seriji ostali do konca osme sezone leta 2012, ko bodo serijo po osmih letih tudi prenehali snemati.
Teri Hatcher
Teri Hatcher Zasebno življenje
Teri Hatcher se je 4. junija 1988 poročila z Marcusom Leitholdom; ločila sta se že naslednje leto. Kasneje se je Marcus Leithold v nekem intervjuju pošalil, da je bilo njunega zakona »konec, še preden sva dobila fotografije«. 27. maja 1994 se je poročila z igralcem Jonom Tenneyjem; njuna edina hčerka, Emerson Rose, se je rodila 10. novembra 1997. Z Jonom Tenneyjem sta se ločila leta 2003. Kasneje je Teri Hatcher hodila z igralcem Stephenom Kayjem, ki je zaigral Reginalda, butlerja družine Quartermaines, v televizijski seriji General Hospital. Junija 2007 je Teri Hatcher nastopila v britanski pogovorni oddaji The Paul O'Grady Show, kjer je razkrila, da piše kolumno za revijo Glamour. Februarja 2008 je podjetje Hydroderm tožilo Teri Hatcher zaradi kršitve pogodbe, saj naj bi promovirala lepotne izdelke drugih podjetij. Sama je vztrajala, da promocija šminke CityLips ni vplivala na prodajo podjetja Hydroderm. Njen odvetnik Alan Wertheimer je trdil, da je tožba »neutemeljena in prava javna žalitev« njenega »dobrega imena, slovesa in statusa slavne osebnosti.« Njen odvetnik je losangeleškega sodnika prosil, naj tožbo premakne v arbitražo. 13. septembra 2009 je Teri Hatcher tekmovala na malibujskem triatlonu, kjer je preplavala osemsto metrov, prekolesarila devetindvajset kilometrov in pretekla šest kilometrov in pol v dveh urah, šestih minutah in 50,7 sekunde. Triatlona se je udeležila tudi leta 2010, vendar je samo plavala. Ni imela časa, da bi se udeležila celotnega triatlona, a za zaslužek, ki so ga donirali neki dobrodelni organizaciji, je odplavala svoj del. Teri Hatcher je 11. avgusta 2010 na svojem računu na Facebooku objavila fotografije, ki naj bi dokazovale, da ni še nikoli uporabila botoksa. Na fotografijah je imela obraz premazan z milom in bila je nenaličena. Kakorkoli že, nekaj dni kasneje je dejala, da je v preteklosti botoks že uporabila in da slike dokazujejo samo to, da še vedno izgleda »normalno«. Dejala je tudi, da razmišlja o ponovni uporabi botoksa.
Rudolf Johann Wolf
Rudolf Johann Wolf
Rudolf Johann Wolf, švicarski astronom, matematik in zgodovinar astronomije, * 7. julij 1816, Fällenden pri Zürichu, Švica, † 6. december 1893, Zürich, Švica.